Sedim v topli pisarni, s kolesom po Ljubljani v zgodnjih jutranjih urah je še precej mrzlo, srebam kavico in z internetnega radia poslušam nek milozvočen glasek. Postopoma se privajam na vsakodnevno rutino. Zares zelo postopno in počasi, saj sem že dve uri v pisarni a nekako še ni trenutek za vrnitev v realnost. Najprej preberem vse o Žaninih in Klemnovih podvigih v Rotterdamu, nato ponovno (tako približno stotič v zadnjih treh tednih) preletim spletno stran 3K in še tam preberem vse… A mi sedaj deluje zelo domače, saj prepoznavam vse obraze s fotk.
“Treninški kamp 3K športa v Istri” je bil naslov rubrike na zgoraj omenjeni spletni strani. Termini so bili zanimivi, Igor zelo angažiran, da priskrbi prenočišče za vse, program prilagodljiv in najpomembneje: ljudje na fotkah delujejo zadovoljno. To je zadostovalo. Na svojo začetniško (ne)pripravljenost se nisem nič kaj dosti ozirala…
In smo prispeli v Dugo Uvalo. Po nekem klancu navzdol in navzdol in nato po veliki strmini še bolj navzdol, ovinek, klanec navzdol pa skoraj do vode. (Newton: vse kar gre gor, mora enkrat priti dol oz. kjer se gre dol, se bo šlo tudi gor… hmmm…ne, ne sigurno je še kakšna druga cesta okoli…)
Hotel Croatia – Objekt in celoten kompleks je bil nekoč paradni konj jugoslovanskega turizma, investicij in arhitekture dokončan leta 1989. Ob bok naj bi se postavil največjim svetovnim turističnim središčem. A je prišla vojna in stvari so se obrnile v drugo smer. No, nismo šli zato tja.
….ja,..po klancu…na vrhu se zberemo…obrnemo…ob 1-ih kosilo
Igorjev prijazen pozdrav ob prihodu – seveda že v kolesarskem dresu: “nekako ob 10ih štartamo”, ne pušča dvoma. In tako je bilo. Pri vsakem treningu smo znova in znova vsi člani pokazali iz kakega testa smo: na treninge se prihaja 10 minut prej, da se v miru pripravi oprema, še zadnji dogovori o treningu, razdelitev v skupine, jasna opredelitev cilja, smeri in trajanje vožnje. Nato takoj navodilo, kje bo naslednji trening oz. prehrana. Končni napotki, nasveti in akcija. V glavi sem še vedno videla klanec, po katerem sem se previdno spustila z avtom. Ne, sigurno ne mislijo tule gor se pozvpeti…
In smo štartali, po “THE klancu” navzgor, seveda.
V skupini je lažje in gre. In je šlo še večkrat, vsak dan vsaj enkrat in vedno lažje in hitreje. In še mnogo mnogo klancev smo prevozile v naši tripereseni deteljici skupine 4. Dita in Nina sta bili izvrstni partnerki in zares upam, da bomo takšne treninge ponovile res kmalu. Iskreno, toliko klancev, kot smo jih že prvi dan prevozile, jih nisem skupaj v življenju… Punci, hvala vama.
V petek je bil prvi dan trojnega treninga: plavali smo zjutraj v praktično idealnih pogojih hotelskega bazena, nato kolo po prečudovitih poteh Istre vse do Muntića. Ok, povzpele smo se enkrat (imam pa ambiciozen cilj za prihodnje leto) in nato krogec nazaj v Dugo uvalo.
Popoldne tek v “Pravljični deželi z Vilami in Vilinčkom”, kjer sem lahko nekaj časa tekla z Iron Ladies. Hude ste punce, čist do konca hude. Kapo dol. No, po tem sem se kar nekaj časa masirala s hladilnim mazilom po večjih mišičnih skupinah. Kreme skoraj zmanjkalo…
In še en presežek dneva – LC Triathlete predavanje. Kakorkoli, “cukr” ja ali ne, glede na vse njegove dosežke, Klemen nekaj sigurno dela prav.
Profesionalni treningi, odlična organizacija, zelo prijetna družba vrhunskih športnikov in izpolnjenih ljudi – profesionalizem na najvišji ravni. Zelo sem zadovoljna, da sem se udeležila treninškega kampa. Iskreno, ne vem, če bi lahko bolj kvalitetno preživela praznike. Hvala vam vsem in vsakemu posebej.
V teh dneh sem naredila mnogo več kot sem mislila, da zmorem – zlasti na kolesarskem področju, ogromno novega sem se naučila (hvala InštruktoricamJ in Serviserkam) in bolj samozavestno vstopam v svoj prvi Super sprint triatlon na Ptuju.
In tistemu HVALA, ki je našel mojo os iz sprednjega kolesa in jo pametno nastavil na kljuko od avtomobila. Dam za pijačo.
Rabim še kako uro, da sestavim misli, občutke in zberem vtise preden se vklopim v redni vsakdan. Ta teden ni plavanja, ker podirajo balon na Kodeljevem. Škoda, ravno sem se navadila na tri zame zahtevne treninge dnevno, velike količine hrane in počitek vmes…Lahko bi tako živela.
Se vidimo na naslednjem kampu. Septembra upam…
Pozdrav vsem,
Mirjana