Prvič skupaj, prvič IM70.3, prvič prve…verjamemo, da ni bilo zadnjič…ne prvo, ne drugo, niti tretje! Kako so svoj prvenec doživela dekleta? Vsaka po svoje…
Anita, plavalka
Lahko rečem, da je bil Ironman po desetih letih štetja bazenskih ploščic in po šestih letih premora od aktivnega športa kar velik zalogaj a hkrati neprecenljiva izkušnja. Postavila sem se v prvo skupino, skupaj z nekaterimi 3K-jevci. Še dobro, da so bili tam in me mirili, ko sem hitela po nova očala, saj so se mi prvotna strgala ravno tri minute pred štartom, za krst. Navajena na mirno vodo v bazenu in odrivanje na deset sekund sem kar hitro naletela na težave v dokaj razburkanem morju in gneči plavalcev. Vidljivost ni bila ravno najboljša, zato sem se skušala držati drugih triatloncev. Pred bojami in obrati se je »lijak« plavalcev še dodatno zožil. Plavali smo en čez drugega, se butali, prehitevali, dvigovali glave, da bi videli boje, ki so bile po zadnjem obratu meni nevidne zaradi valov. Skušala sem se držati obale a me je odneslo na desno, tako daleč, da sem priplavala do skal in se morala vrniti nazaj, da sem sploh prišla do prostovoljcev, ki so mi pomagali iz vode. Potem pa tek v klanec, mimo modrih in rdečih vreč do tranzitne cone in menjave na kolo, kjer mi je Janja pridno mahala. Že po sobotnem ogledu štarta plavanja sem videla, da bo plavalni del pravzaprav pravi mali akvatlon in da bo tek v klanec celo težji od vode. No, vsaj za naslednje leto vem, da bo treba potrenirati tudi ta del. Timski duh 3K-jevcev me je ponesel, lepo je biti del takšne ekipe in dogodka. Hvala Igorju za vključitev v štafeto, Petru za neopren in predvsem mojima sotrpinkama Janji in Barbki, da sta to izkušnjo naredili še slajšo.
Janja, kolesarka
Zadnje dni pred tekmo so se porajali razni dvomi v pripravljenost, ter bojazen pred »gumidefekti«, ki pa so se končali z oddajo kolesa. »Kar bo pa bo. Naredila bom vse kar bo v moji moči« mi je kar naprej odzvanjalo v glavi.
Pa se je začelo, Anita je super odplavala in med prvimi plavalci pritekla iz vode in tako sem se morala med prvimi iz 3K štafetne druščine podati na kolo. Spodbuda navijačev nas je kar ponesla in prvi ogrevalni kilometri so se hitro vrstili. Kljub odličnemu počutju in vzdušju na progi so se nad nas kmalu začeli zgrinjati črni oblaki in začela se je deževna doba. Dež, dež, dež, ogromne luže , slaba vidljivost, pa vseeno motivacija na višku. Sledili so mokri kilometri in padci skoraj na vsakem ovinku in na 55 km sem bila na vrsti tudi jaz. Na spustu sem malce prepozno zagledala oznako za lev ovinek in kljub zaviranju mi ni zneslo. Polet je bil kratek, pristanek pa k sreči na travo oz. v robidovje. Prvo kar pomislim: »pa ni to kar konec???«, se poberem, pogledam kolo-vse ok, dela, se vsedem nanj in s tresočimi nogami nadaljujem. Števec sicer ne dela, pa me prav nič ne moti. Želja po končanju tekme je bila večja kot kdaj koli, zato se veselim vsakega kilometra in si pojem taborniško pesem mojih otrok: »Če kdaj pozabim to izkušnjo, spomnte me bilo je luštno,…«. Končno je tudi dež ponehal, cilj je že na vidiku, energije pa še dovolj za pozdravljanje navijačev in publike ob progi. Ob kolesu pritečem do menjalne cole, čip predam Barbki, ji zaželim srečno, ter se odpravim do Anite, Jaka in mojih navijačev-otrok, srečna da je za menoj nova izkušnja s srečnim koncem in zadovoljna z doseženim časom.
Barbka, tekačica
Med ogrevanjem, v prijetni družbi sotekačev Kaje, Miča in Marjetke uzrem Janjo, ki hiti ob kolesu proti odlagališču številka 2004. V menjavi ji z noge snamem “Iron” čip ter stečem proti Puli, po 21 kilometerski trasi s ciljem v antični Areni. Sprva suho vreme z odtenki sonca, se po petih kilometrih vse do cilja spremeni v nepopustljiv naliv. Čeprav osredotočena na tek po deroči vodi, vztrajam v hitrejšem tempu. V starem mestnem jedru me spodbuja zlata ekipa 3K-jevcev. Med tekom razmišljam o naklonjenosti vremena brez žgočega sonca in o mojih sotrpinkah Aniti in Janji, ki me čakata pred vhodom v Areno. Skupaj z roko v roki stečemo v cilj. Objete si čestitamo za hitrostni podvig, s pristankom na najvišji stopnički v ženskih trojkah.
Hvala Aniti za odličen plavalni začetek štafetnega triatlona v valovitih 1900 metrih trase in Janji za profesionalno 90 kilometersko vrtenje pedal v dežju, na spolzki cesti. Res nepozabno športno doživetje!
Več utrinkov iz Pule poiščite v galeriji fotografij.