Že dan pred Radenci razmišljam, da letošnja tekma ne bo imela takšnega čara kot lanskoletna. Manjka mi namreč družba, ki je tako pomembna, da dan postane popoln neodvisno od časa, ki ga potrebuješ za tekmo.
Karmen, Carmen, Saša, Maša, Tjaša, Vanja, Marinka, Marjetka, Bobi, Iztok, Andrej, Aleš, Tone, Beno in vsi ostali (res ne morem našteti vseh, se opravičujem) s katerimi lahko potem na dolgo in široko razpravljamo o vsaki sekundi, minuti, metru, kilometru,…. Tistemu, ki se v naši družbi znajde tako mimogrede, kaj hitro ni nič jasno.
Jutranji speaker na radiu je stalno ponavljal, da so na štajerski avtocesti zastoji. Izkazalo se je, da zastojev niso povzročala samo dela na cesti, ampak tudi trume, večinoma poznih, bodočih udeležencev maratona Radenci. Še sreča, da je Dars vsaj tukaj dokončal svojo nalogo in se lahko športniki po avtocesti pripeljemo prav pred vrata štarta. In že takoj zadetek v polno. Ko bi le naša nogometna reprezentanca igrala pol tako dobro.
Seveda smo bili veseli prijatelja Sončka. Vendar ni vse zlato, kar se sveti. Sonce, ki nam je srčke sprva segrel jih je kasneje precej skuril. Vrste pred prijavnim šotorom so napovedovale še en množičen maraton. Le zakaj mislim, da moram vse narediti drugače kot vsi? Kot vsi tisti, ki so v vrsti mirno čakali na svojo štartno številko? In namesto, da bi se postavila v vrsto je pogled begal sem in tja v upanju, da zagleda kakšno znano faco, ki stoji čim bliže tistemu, ki deli številke. Tokrat je bil tarča Aljaž. Z veseljem me je spustil predse. Pravzaprav je on našel mene in ne jaz njega. Je že moralo biti tako, če se je tako zgodilo.
Kljub soncu sem potrebovala še malo ogrevanja in štart!
Kar naenkrat s soncem nisva bila več prijatelja. Tudi drugi so se skregali z njim. Nekateri tako močno, da so potrebovali dodatno pomoč. Še nikoli ni bilo toliko intervencij reševalnih vozil kot letos. Vsi so dali vse od sebe, nekateri celo preveč. Tudi gledalci so kazali znake utrujenosti, kar pričajo ti resni obrazi.
Kako z veseljem bi z vami delila lanski Ljubljanski Maraton, ali morda letošnje trojke. Morda je ravno zato prav, da pišem prav o Radencih, ki so mi dali tako veliko misliti. Že po prvih petih kilometrih sem vedela, da bo štala. Na osmem sem bila celo prepričana, da so se zmotili in pozabili pred osmico napisati enko. Po mojem ste maratonci tako utrujeni na recimo 35. kilometru. Kaj pa vem. Ugibam in se hkrati ko tole pišem sprašujem, kdaj neki se bom spravila na ta pravi maraton. Če bi me tole nekdo vprašal včeraj bi bil odgovor, da verjetno nikoli. Danes o tem mirno razmišljam, jutri pa…
No, takole sem izgledala na 19 km. Sej ni tako slabo, ne?
Rezultat je sprva kazal, da je forma v upadanju. Podrobnejša 5 minutna analiza je pokazala, da vse skupaj sploh ni bilo tako slabo, ali pač. Ma ne! Al pa je blo no. Ne vem. Se nekako ne morem odločiti. Tehtnica se je na koncu prevesila v pravo smer. Zaradi Vas. Če sem začela s tem, ko sem dejala, da vas pogrešam zdaj vem, da za to sploh ni bilo nobenega razloga. Saj ste bili vendar vsi tam, vsi ste bili z mano. Jasno je torej, da sta le sopara in vlaga naredili svoje. Radenci pač. Listki pribiti na desko so vsebovali navdušujoč podatek, da sem vendarle prva v svoji kategoriji. »Majhne stvari nas delajo velike. Uživaj ob zmagi!« je le ena od misli, ki sem jih dobila po tistem, ko sem pritekla v cilj, s časom 1:37:35.
Maraton so zaključili najmlajši pri čemer sem kot spremljevalka dobila še eno šanso za dobro uvrstitev.
Prvo mesto sem zgrešila za las. Zmagovalec se je izmuznil pod nogami, medtem ko sem oprezala za tekmeci v višini svojih oči.
Lepo se imejte in veliko se smejte.
Na tem mestu izkoriščam še priložnost, da vam vsem zaželim SREČNO v St.Poeltnu.
Helena