Težko bi sodila, ali se je moje srečanje s klubom 3K šport zgodilo po naključju, ali pa mi je to pot namenila usoda. Zagotovo pa bi se moje celotno življenje brez tega srečanja odvilo v povsem drugo smer….
Pred devetimi leti sem, oborožena z nejasno zastavljenimi triatlonskimi cilji, iskala klub, kjer bi lahko plavala (za kolo in tek sem nameravala poskrbeti sama). Kriterija sta bila dva: treningi naj bi potekali na bazenu, najbližje mojemu domu in v terminih, ki se niso prekrivali z mojimi večernimi službenimi obveznostmi. Splet mi je kot najboljšo izbiro ponudil 3K šport.
Moji plavalni treningi tam so potekali zadovoljivo, triatlonska kariera pa ni bila nič posebnega. S sodelovanjem na sprint triatlonih nisem napolnila omar s pokali, in čeprav je bilo »važno sodelovati«, se nisem počutila del te skupnosti mladih in hitrih. Prestop na tekme olimpijske distance je bil zato logičen korak. Tu je bolj kot hitrost do izraza prišla vzdržljivost, pa tudi nekaj taktike. V tem sem bila boljša kot v teranju do bruhanja. Nekje vmes me je Igor, alfa in omega kluba, povabil, da bi se pridružila tudi tekaškim treningom in kot introvertirani osebi se mi je to zdela popolnoma neposrečena ideja. Z motivacijo za solo treninge nikoli nisem imela težav, zdaj pa, ne samo, da bi se morala družiti, ampak tudi meriti v hitrosti, stilu in gracioznosti s povsem neznanimi ljudmi, do tega mi res ni bilo. Vseeno sem enkrat zbrala pogum in prišla pogledat na trening. Ugotovila sem, da so udeleženci povsem prijetni ljudje. Skupni interes je bila odlična iztočnica za pogovor z neznanci (kakšno olajšanje za introvertiranega človeka), tek v skupini pa priložnost za iztisniti iz sebe še malo več. Veliko kilometrov smo takrat pretekle z nekaj krasnimi puncami, druženje s katerimi je kmalu prerastlo okvire tekaških treningov. Spotoma se je zgodilo, kar mi je nekoč napovedal že eden od članov tega kluba, in sicer, da v tem okolju vsakdo slej ko prej dobi apetite po več. Ironmanske zgodbe kolegic in kolegov, ki sem jih poslušala z odprtimi usti, so tudi v meni prebudile željo, da v prvi osebi doživim to opevano preizkušnjo. Ali vsaj v polovični obliki, že to se je slišalo povsem noro. Tako je polovični ironman postal moj naslednji izziv.
K treningu sem pristopila po piflarsko, ker drugače pač ne znam, in poskušala odkljukati prav vse treninge, ki mi jih je napisal Igor. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin kolesarsko nabiranje višincev na klancu proti Pečarju – sredi marčevske snežne plohe. Zvečer sem na plavalni trening prišla z ogromno buško na desnem boku, ki sem jo pridelala z zdrsom na najbolj ostrem ovinku. Ampak trening je bil opravljen! Treningi so v resnici služili mnogoterim namenom, ne zgolj pripravi na tekmo. Dajali so mi priložnost za dolge notranje monologe in predstavljali lepilo, ki je držalo skupaj moje življenje, ko se je to sesuvalo. Vsak uspešno opravljen trening je prinesel kanček zadovoljstva ob dnevih, ki sicer ne bi imeli prav veliko smisla. Skupinski treningi so hkrati predstavljali priložnost za klepet in druženje, ob katerih sem lahko odmislila vse ostale težave. Klub je vedno bil stičišče povsem različnih ljudi, ki jih druži isti hobi, ali bolje rečeno, način življenja, vse njihove ostale osebne okoliščine pa so drugotnega pomena, če o njih ne želi govoriti.
Zaključen polovični ironman me v resnici ni napolnil z nekimi občutki evforije. Morda zato, ker se mi je zdelo nekako samoumevno: če resno treniraš, uspeh niti ni zares vprašljiv (seveda razen v primeru nesreče ali zdravstvenih težav). Nedolgo zatem sva z Igorjem pri enem štoru v Mostecu že debatirala o novih ciljih. Kaj pa zdaj, kar na celega? Kljub temu, da tej ideji ni nasprotoval, sem se odločila, da naslednje leto posvetim še enemu “nasedlemu” projektu – maratonu. Leta 2014 in 2015 sem se že lotila priprav po nekem internetnem programu, a me je obakrat sredi priprav onemogočila poškodba. Zdaj je bil čas, da odkljukam tudi to željo, s pomočjo mojim sposobnostim prilagojenimi treningi. Priprave so bile temeljite, a so hkrati v meni pustile prijetne spomine. S kolegico sva tekali na Obali. Prvič sem pretekla cel PST, na katerega sem navezana iz zgodovinskih razlogov. Maratonsko izkušnjo sem si popestrila z izbiro ne najbolj tipične tekaške destinacije, Malto. V cilj sem pritekla bolj evforična kot leto prej, brez »nikoli več« občutkov. Tisto lepo medaljo sem še večkrat občudovala in podoživljala občutke ultimativne sreče, ki so me prežemali med tekom.
In ker je v moji naravi, da si zastavljam vedno težje izzive, je leto po maratonu prišel na vrsto še čisto pravi ironman. Oziroma triatlon ironmanske razdalje, ker sem se prijavila na »vaško« tekmo, ki ni bila organizirana pod okriljem korporacije Ironman, je pa kljub temu presenetila z več kot korektno in tekmovalcem prijazno izkušnjo. Priprav se spominjam bolj bežno, vem samo, da je letelo, letelo, letelo. Ne toliko v rezultatskem smislu kot v smislu uživanja v treningih. Ko so se iztekali zadnji tedni pred tekmo, ki jo drugi, naveličani vsega, običajno nestrpno pričakujejo, je mene stiskalo, da se že bliža Dan D in s tem konec rednih treningov. Ker se mi je v tem obdobju, povsem nepričakovano, zgodila ljubezen. Na dolgih treningih je bilo časa za klepet neomejeno. Tako sem lahko neobremenjeno in brez romantičnih pričakovanj spoznala človeka, njegovo razmišljanje, vrednote, odziv na stresne momente ipd. Treningi so bili skozi to druženje neskončno prijetni. Na ironmanu sem letela na krilih ljubezni in po prihodu v cilj sem po telefonu Igorju že napovedala, da bom šla še na kakšnega.
Še isto jesen sva torej z mojim novim partnerjem začela s pripravami na skupno ironman tekmo, ne vedoč, da bo svet kmalu skoraj padel s tečajev zaradi pandemije covid-19. 3K srečanja so se takrat preselila na zoom, treningi pa so postali solo aktivnost. Največja skrb vsakega zdravega rekreativca je postala grožnja, da bo sledila prepoved rekreacije na prostem. Če bi nam odvzeli še to, bi bilo ogroženo tudi duševno zdravje prenekaterega zemljana. V tistem obdobju sta mi tek in kolesarjenje predstavljala edini stik z normalnostjo in svetom, kot smo ga poznali do tedaj. Ironman Vitoria-Gasteiz, na katerega sva bila prijavljena, je bil prestavljen na naslednje leto in da vse ure treninga ne bi šle v nič, sva našla nadomestno varianto v avstrijskem Podersdorfu. Tokrat je partner letel na krilih ljubeznih, jaz pa sem pregorela v preveliki želji in v močnem vetru. V cilj sem se komaj privlekla. Še sreča, da sem se, tam me je namreč čakal bodoči mož z zaročnim prstanom.
Ker so nama organizatorji španskega Ironmana ponudili možnost, da neizkoriščeno startnino izkoristiva kadarkoli do leta 2024, jaz pa vendarle imam gorenjske korenine (stran pa ne bomo metali), sva, takrat že s soprogom, sklenila, da leta 2023 izkoristiva še to priložnost. Treningi v dvoje so bili prava milina. Enaki hobiji in cilji so gromozanska prednost partnerstva s sorodno dušo. Sklepanje kompromisov in prilagajanje ni potrebno, prosti čas pa lahko preživljaš na načine, ki so obema ljubi. Težko bi si želela več. Pripravljalno obdobje je minilo mimogrede, in če sem se v času pred mojima prvima dvema ironman tekmama soočala z utrujenostjo in občutki zasičenosti, je šlo tokrat vse tekoče. Največ težav je najbrž imel Igor s tem, da nama je prilagodil treninge na način, da sva jih lahko v največji možni meri opravila skupaj. Svoje delo je opravil odlično, oba sva namreč z osebnimi rekordi zaključila Ironman Vitoria-Gasteiz. Če ti uspe sestaviti dober rezultat, si srečen; če te občutke lahko deliš z enako srečnim človekom, ki hkrati razume tvoj vložek v dosežen rezultat, je še toliko lepše.
Morda se zdi, da se je s tremi končanimi ironmani, dvema maratonoma ter lepim številom medalj in pokalov z ostalih preizkušenj moja 3K zgodba izpela, pa temu ni tako. Klub neodvisno od mojih prihodnjih ciljev ostaja skupnost mojih ljudi, s katerimi rada preživljam prosti čas. Prvomajske priprave v Medulinu so že prav legendarne. Le kateri 3K-jevec ne pozna klanca do vasice Muntić, na katerem vsako pomlad poskušamo izboljšati svoj kolesarski rezultat. Pa zimske smučarsko-tekaške priprave v Toblachu, kjer na prelaz Cimabanche tečemo z brezbrižnim izrazom na obrazu medtem ko od napora že kašljamo kri. Pa vsakoletna 3K 10-ka, kolesarske priprave in počitnice … Veliko priložnosti za druženje in rekreacijo, tudi kadar nisi sredi priprav.
Zasluge za to gredo Igorju, ki je vlečni konj kluba že 20 let. Samo on ve, čemu vse v zasebnem življenju se je moral skozi leta odpovedati, da se je pojavil na skoraj vsakem klubskem treningu. Svoje varovance pozna do obisti. Vsaj zase lahko trdim, da v vsakem trenutku ve, česa sem zmožna v rezultatskem smislu in kakšna mentalna polena si mečem pod noge (ter kako me motivirati, da to početje čim bolj omejim).
Čeprav sem nagnjena k skrbnemu spremljanju napredka s pomočjo izmerljivih parametrov, sem v klubu dobila bistveno več kot zgolj kvalitetne priprave na tekme. Mrežo ljudi, na katere se lahko zanesem. Razmislek o dojemanju lastne vrednosti in sposobnostih. Lekcije iz umetnosti pobiranja in nadaljevanja zastavljene poti, potem ko ti spodrsne. Učenje potrpežljivosti in načinov, kako prebroditi krizo. Našteti izrazi se slišijo zelo klišejsko, pa so vendarle resnični. Zato gre moja iskrena zahvala Igorju, njegovim pomočnikom v ozadju, trenerjem ter vsem članom kluba, ki ste (bili) del te moje poti. Upam na še mnogo srečnih skupnih dogodivščin.
Barbara Podgornik