LM je zame eden redkih tekaških dogodkov, za katerega skozi celo leto vem, planiram (ali kakorkoli že to definiram), da se ga bom udeležila, zato se zame priprave začnejo (če se sploh začnejo) že precej pred “uradno” pripravo na dogodek. Najprej sem se priključila prijetni skupini tekačev, ki (za razliko od mene) redno trenirajo, se pred vsakim treningom pravilno ogrejejo, se pravilno prehranjujejo, so zagnani in imajo visoke cilje. Seveda ne smemo zanemariti budnega očesa trenerjev, ki jih vodijo. Te navade sem (bolj ali manj) prevzela tudi jaz, kupila sem klubsko tekaško majico in postala “njihova”.
Potem pa pride mesec avgust, ko se moraš zaradi cenejše prijavnine odločiti, ali se boš dogodka udeležil. Ker je datum 26. oktober precej oddaljen, si seveda pogumen kar se ciljev tiče, saj je časa za priprave še dovolj. Kmalu zatem se začnejo tudi “uradne” priprave na tekaški dogodek Ljubljanski maraton. To najprej opaziš tako, da je na Rožniku in PST-ju vedno večja gneča tekačev, okoli bajerja pa se zbira vedno več skupin. Potem pa enkrat prideš na trening in komaj najdeš svojo skupino, saj se ji je priključilo več novih, bolj ali manj izkušenih tekačev. To je dobro, saj s seboj prinesejo dobro voljo, novo energijo in nenazadnje tudi drugačne izkušnje. Letos je novo energijo prinesel tudi nov trener Luka.
Težavnost treninga se začne stopnjevati. Kadar imaš dober dan razmišljaš, kako treningi dobro denejo. Drugič, ko ti ne gre tako dobro od nog in se sprašuješ, kaj ti je bilo tega treba, ti energijo dajejo sotekači. In bolj ko se bliža dogodek, bolj se sprašuješ, zakaj si se na Ljubljanski maraton sploh prijavil, saj s pripravljenostjo nikoli nisi dovolj zadovoljen. Ampak dan dogodka prej ali slej pride. Pri meni je letos izgledal takole: Za razliko od preteklih let, ko sem se na dogodek odpravila s kolesom, sem se odločila za avtobus (saj je za tekače tako ali tako brezplačen). Na avtobusni postaji je že čakalo nekaj tekačev in skupaj smo pogledovali v smer od koder bi moral pripeljat avtobus. Nakar ugotovimo, da avtobusa ne bo zaradi zapor cest. Pa sem se v mesto odpravila peš (in zamudila skupinsko slikanje v moji novi klubski majici in celotno ogrevanje , ne pa tudi starta ). A ker je vzdušje v Ljubljani na ta dan vedno nekaj posebnega, mi takšne malenkosti niso vzele dobre volje. Ogrela sem se s hojo do mesta, fotografiral me je moj mož, ki je imel vlogo mojega osebnega navijača in fotografa, in se pravočasno razvrstila v startno cono. Pa smo začeli teči. Potem pa mi je kmalu po startu “crknil” mp3 predvajalnik L (joj, pred mano pa še dolgih 18 kilometrov). Sem pa zato preostanek poti opazovala ljudi okoli sebe in srečevala znane obraze, tako da je čas hitro mineval. Ker pa k druženju spada tudi hrana, sem po 13 kilometrih postala lačna (še dobro, da ob poti delijo tudi hrano). In že je bil tu cilj.
Trening se mi je očitno obrestoval. Celo pot sem tekla za dušo, sicer počasi, ampak brez večjega napora. Vsekakor se bom dogodka udeležila tudi naslednje leto .
Saša M. Rojec