Že na začetku prejšnjega poročila sem na koncu omenila, da se je marec začel boljše kot je bilo februarja. Pridno sem pričela trenirati, več kolesa, tečt sem pričela bolj previdno…je pa zaradi utrujenosti in pomanjkanja časa, pisateljsko razpoloženje minilo, zato je potrebno zdaj stisniti v to poročilo kar štiri mesece 🙂
Naj povzamem:
Kolo – Poudarek je bil predvsem na kolesarskem delu, saj smo pridno nabirali kilometre, predvsem po Istri, ki je bila vremensko nekoliko bolj ugodna (med drugim 150 km sobotni trening po Istri pod taktirko Igorja z Matjažem, Kajo in Obijem). Letošnja zima in s tem mrzlo, deževno vreme se je potegnilo globoko v april, kar je pomenilo kar nekaj negodovanja in slabe volje, saj je večino treningov do sredine aprila potekalo v mokrem, mrzlem vremenu. Hvala bogu za odlično 3k družbo, s katerimi so kilometri kar švigali mimo. V kratkem času se je nabralo ogromno kilometrov, za lažjo predstavo: april: 1240 kolesarskih km.
Plavanje – Februarsko navdušenje in dokaj dobra forma, je hitro minilo, saj se je utrujenost po dolgih treningih začela poznati pri plavanju. Največ težav imam še vedno s sredinimi treningi, ko največkrat pridem direkt s kolesarskega treninga, zaradi katerega v vodi trepetam od mrazu, predvsem zaradi utrujenosti. Drugi problem, ki se mi je začel pojavaljati pri plavanju, pa je upad motivacije. Roko na srce, odkar sem nekajkrat preplavala po 4 in 5km brez večjih težav, mi je motivacija padla. Vem, da lahko preplavam to razdaljo, in preprosto se mi ne da več čepet po dve uri v za mene premrzli vodi. Pa še presneto dolgčas je pod vodo J.
Tek – če po pravici povem, so me podplati že tako srbeli, da sem komaj dočakala prvi tekaški trening. Žal se ni končal najbolj uspešno, saj sem kot ponavadi pretiravala. Namesto da bi začela bolj previdno, sem mislila, da lahko nadaljujem tam, kjer sem januarja končala, kar je takoj pripomoglo k poškodbi, ki se je zavlekla še globoko v maj. Kljub temu sem še kar redno tekla, vendar bolj krajše teke. Maja sem šele začela počasi podaljševati treninge, junija pa že pridno tečem dvourne treninge brez večjih težav.
Okviren razpored treningov
Ponedeljek: plavanje
Torek: tek *
Sreda: kolo* + plavanje
Četrtek: počitek pred napornim vikendom
Petek: kolo + menjava tek (občasno)
Sobota: dolgo kolo (od 100km do 207km)
Nedelja: “daljši” tek
Ponedeljek….začni brati od začetka
*…z junijem sem naredila menjavo, v torkih kolo in v sredah daljši tek, predvsem zaradi dodatnega dneva počitka, da se izognem ponovni poškodbi
Ker se je v tem času marsikaj zgodilo, bom na kratko opisala samo nekaj dogodkov, ki so se mi zdeli zanimivi:
Brevet Koper:
že marca smo se dogovarjali, da bomo šli na Brevet Koper, 207km dolgo in 2700višincev dolgo progo. Ker sem ta brevet že prevozila pred dvema letoma, se nisem preveč sekirala in prišla na štart še dokaj dobro razpoložena. Kar se pa vremena tiče, no ja, v stilu letošnje zime in pomladi, mrzlo in mokro.
Na štartu: Bojan in Peter, ki sta vozila skupaj ter Kaja, Igor, moja malenkost ter Obi, ki smo predstavljali drugo 3k skupino na brevetu.
Že na Črni kal sem čutila, da noge niso takšne kot bi mogle, vendar je šlo….še na stošestem kilometru, ko nas je čakal štirikilometrski vzpon z naklonom okol 10% je šlo dobro, potem pa se je začelo; najprej moj gumi defekt, pa še en, vožnja po ne preveč polni gumi, prihod v Novigrad in potem vožnja proti Savudriji in Sloveniji. Ta del bi lahko prevozili že z zvezanimi očmi, saj smo skoraj vsak vikend švigali po tej ne preveč ravni cesti .Že od Novigrada dalje sem čutila, da me na vsakem vrhu klančka zmanjkuje, ampak ne, Marta ne bi vzela gel, ampak je rajši počakala, da je bilo prepozno, ta trenutek prepozno pa je prišel v Savudriji, kjer sem prvič odpadla od skupine. To se meni ne dogaja najbolj pogosto, no skoraj nikoli tako, da je bil najprej ranjen moj ponos in ego, nato pa še moje noge, ki jim več noben gel ni pomagal oživeti. Križev pot proti Plovaniji in preko doooolgega klanca na Šmarje v Koper se je vlekel, pri tem mi je šlo kar na jok. Poleg ranjenega ponosa in ega, so me obhajale črne misli kot so: kaj se grem, za kaj za vraga sem se prijavila na IM, če še tega brevet ne morem zvoziti, pa da bi mogla zdej še laufat, no way….no, nekako sem se privlekla do Kopra, pri tem gre zahvala tudi mojim klubskim kolegom, ki so me pošlepali do cilja…tam nas je v cilju pričakala še navijaška 3k sekcija, vendar so mene ob prihodu od vsega hudega oblile solze in sem se zjokala. Ja, Marta se je zjokala, ni me sram tega napisati, ker zdaj ko gledam nazaj na ta dan, vem, da je to najboljše kar se mi je lahko zgodilo v času priprav, saj sem se veliko naučila iz te napake in od takrat naprej je šlo vse le še na boljše. Sem pa rabila najprej pol ure zase, da sem se potolažila in skupaj spravila, nato pa še vsaj tri dni, da so noge prišle k sebi. Zakaj je prišlo do te krize? Napačna prehrana en dan prej (glavna napaka), premalo tekočine med vožnjo ter definitivno premalo energijskega vnosa. Med vožnjo sem po občutku ves čas srkala gele, vendar ko sem doma računala, sem se zgrozila. Nobenega občutka več, samo čista matematika. Toliko in toliko kcal na uro in to je to.
Priprave Medulin:
V Medulin sem prišla še vedno nekoliko poškodovana, tetiva je še bolela tako, da sem se tekaških treningov prve dni izogibala J. Zjutraj plavanje, zajtrk, nato kolo, kosilo, počitek in igranje z otroci med tem, ko ostali tečejo, večerja ter večerne aktivnosti. Takšen je bil ritem vseh pet dni. Meni je pa ves čas hodilo po glavi le HRANAAAA. Takšne lakote kot sem jo imela v Medulinu, še nisem doživela, saj sem komaj dočakala naslednji obrok. Pojedla sem več kot odrasel moški. En večer sem celo stala pred jedilnico in čakala, da se bodo vrata odprla in takoj planila na hrano J.
Sem pa prvič doživela nekoliko drugačen trening. Ko sem sama ali s prijatelji kolesarila, sem vedno delala dolge ture takrat, ko sem bila spočita, nato pa naslednji dan bolj na izi, krajša tura. Ampak v Medulinu gre vse drugače J. Prvi dan 55km, drugi dan 110km, tretji dan 160km….pa da ne pozabim na plavanje zjutraj, pa eni so še tekli popoldan. Ampak moram reči, da je šlo SUPER, nobene krize, kolesarjenje je bil en velik užitek J. Samo če ne bi bilo tiste strašne lakote in praznine v mojem želodcu J. Naslednji dan dopoldan regeneracija na kolesu in nato popoldan končno daljši tek, nato pa zadnji dan intervalni trening v klanec na utrujene noge. Pa moram rečt, da je tudi to šlo z odliko tako, da sem Medulin zapustila dobre volje in z dobrimi občutki za tekmo. No, naslednji dan me je obiskal gospod Herpes, ki me je moram seveda spet spustiti na realna tla – tako da sem se takoj vrgla v dvodnevni počitek J in povečala vnos vitaminov in mineralov….nato pa še skok na Cres, katerega sva z Andrejem prekolesarila do V.Lošinja in nazaj ter naredila nekaj tekaških kilometrov.
Tek trojk:
Ker je bil tek trojk le en teden pred polovičko na Dunaju, smo rekli, da bomo tekli na “izi”, saj zaradi mojih poškodb nisem tekla nobenih hitrih tekov…ja, na izi, kot da Marta lahko na tekmi tekmuje na izi, ne da bi se obremenjevala z rezultati in tekla le za užitek. No way. Pa če maš zraven Boštjana in Izota, potem veš, da je njun izi tek zame na polno J. In tako je bilo. Dogovorjen tempo 4:30 je trajal celih petsto metrov, nato pa vijuganje in prehitevanje množico tekačev, tempo po ravnem pa ves čas okol 4:15. Fanta sta mi še lepo rekla: Marta, ti samo teci in dihaj, midva pa bova govorila. In tako je bilo J. Onadva sta se hecala, pogovarjala, Marta pa je sopihala en korak za njima kot parna lokomotiva…vendar je bilo super. Prehitevanje, dobre noge, občutek, da leti,….vse to mi je dalo zagon, da sem še 3km klanec odtekla odlično. Ko sem celo na vrhu spregovorila, je eden od fantov rekel: Marta govori, gremo hitreje J. Medtem ko so nekateri rinili v klanec svoje sotekače, sta moja dva mene le vzpodbujala in tako smo še v klanec prehitevali in tekli res hitro. Nato pa šprint v dolino (če sem že pred tem vedla, da bom naslednji dan uboga, sem tukaj pri šprintu navzdol vedla, da bom ne le uboga, ampak mrtva :)) in ciljni šprint tempo 4:00 ter ciiiiilj.
Sklep: razen polovičke na Dunaju se ne bom več udeležila nobene tekme do glavnega cilja. Zakaj? Na krajših tekmah je pomembna hitrost, kateri letos ne posvečam veliko pozoronosti (tudi na račun moje poškodbe pri teku) in ker grem na takših tekmah vedno čez svoje zmogljivosti, se preveč izčrpam in potrebujem nato preveč časa za regeneracijo.
Polovička Dunaj:
S hudim muskrfibrom iz teka trojk, sem odšla za cel teden v šolo v naravi, kar je pomenilo NIČ TRENINGA cel teden. Posledica: TRPLJENJE večji del tekme. Čeprav sem dosegla zmago v kategoriji in 5.mesto absolutno, nisem zadovoljna s tekmo. Sem zelo samokritična, vem kaj zmorem in vem, kakšni so bili občutki med tekmo, koliko trpljenja je bilo,…veliko preveč . Plavanja rajši ne bom komentirala, stara zgodba. Kolo: že to, da je bilo treba odkolesariti štiri kroge, me je psihično ubijalo. Ko ti pa že v prvem krogu ne gre tako kot bi moglo iti, ko stegna pečejo, ko hitrost na števcu gre le do 33km/h, ko nimaš nobenega pred sabo, da bi te zmotiviral…bi se kar zjokal. V tem krogu se je veliko dogajalo v moji glavi. Predvsem sem bila jezna nase, saj sem to tekmo vzela čist preveč na izi, po pravici povedano, sem večkrat čist pozabila, da grem na Dunaj. Pa ne pretiravam. Za mene obstaja v moji glavi le datum 18.avgust, čas po tem datumu zaenkrat še ne obstaja J. Pa pet dni pred tekmo pohodi z otroci, nobenega pravega treninga….ceno sem plačala na kolesu, kjer sem res trpela. Po prvem krogu so noge počasi prihajale v formo, počasi sem začela dohitevati kolesarje, kakšen je tudi mene prehitel, pa sem se ga poskušala držati v varni razdalji čim dlje časa. Kmalu se je začelo tkati prijateljstvo med mano in kolesarjem Udotom, saj sva se nato tri kroge dajala za prevlado – da ne bo pomote, noben se ni šlepal za drugim, vendar ves čas na varni razdalji, nekaj časa eden, nato drugi, pa malo vzporedno…nato se je še Boštjan od nekod prikazal…pa ker že celo leto treniramo v mrazu in dežju, bi bilo čudno, če ne bi bilo malce dežja tudi na tej tekmi.
Sredi kolesarskega dela se je ulilo, da so potoki vode tekli po cesti…
Nato pa sonce ves čas tekaškega dela….
Pri teku sem si zadala cilj, da ga pretečem čim bolj konstantno ter, da me ne sme zmanjkati na koncu tako kot se to dogaja na vsakem pol maratonu. No, s tekaškim delom sem lahko zadovoljna, saj sem začela počasi, nato pa dvigovala tempo, zadnji krog pa kar fajn pospešila. Pet krogov je ponovno delalo psihološko vojno v moji glavi, vendar nekako je le prišel zadnji peti krog, ko sem se na obratu poslovila od fantov, ki so nadzirali ta del tekme in pošprintala zadnja dva kilometra ter le dočakala cilj. Tam pa kmalu zagledam mojega “prijatelja” Udota J. Oba sva se nasmehnila drug drugemu, oba crknjena ampak dobre volje. Še zdaj ne vem, kdo je prišel prvi skozi cilj, ampak saj ni važno.
Portorož:
Večina klubskih kolegov se je pripravljala za olimpik triatlon v Portorožu in v Celovcu, pa so še mene hoteli spraviti zraven. Ampak ker sem po teku trojk rekla, nič več tekem, to pomeni nič več tekem zame. No, sem pa naredila kompromis, saj sem se z mojima sotrpinoma in sotekmovalcema na Danskem, Matjažem in Bojanom, odločila za štafeto…in moja disciplina bo plavanje. Ja, plavanje, moja najslabša disciplina. Odločili smo se, da gremo s kolesi iz Ljubljane v Portorož ter da bomo oddelali štafeto ter se imeli fajn. Z Matjažem sva štartala ob sedmih zjutraj iz Ljubljane, na Vrhniškem klancu flikala gumo, vmes so nas prehiteli vsi strički na kolesu, ki niso nameravali sodelovati na Franji naslednji dan, nato dohitela spet vse te stričke, nato zavila na bencinsko ter dopumpala gumo, da so nas lahko ti strički spet vsi prehiteli ter nato gasa s polno gumo proti Portorožu, seveda je bilo treba najprej spet poloviti vse stričke, jih pri tem žnjtič pozdraviti J ter gasa v Razdrto, kjer nas je že čakal Bojan,ki je prikolesaril iz Nove Gorice. Končno vsi trije mušketirji skupaj, pedaliramo proti morju…le s to razliko, da sva se prej z Matjažem celo vmes malo pogovarjala, ko je pa Bojči pritisnil na pedala, pa ni bilo časa za nič drugega kot ventiliranje in pedaliranje J. Po 135 km smo se v Portorožu podali na štafeto. Bilo je lušno, vroče, ampak lušno. Rezultat prvič ni bil pomemben, saj če bi tekmovali na rezultat, potem definitivno ne bi Marta plavala.
Počasi se bližam koncu tega vmesnega poročila. Od sredine maja pa prvi del junija, sem imela ogromno dela in pomanjkanje časa za treninge, saj sem bila v kar treh šolah v naravi. Ampak ker sem vedla že prej, da bo to obdobje težko za trenirati, se nisem preveč sekirala. V tej situaciji sem naredila maksimalno možno treningov. Za lažjo predstavo: v soboto zvečer sem prišla domov iz šole v naravi, v nedeljo zjutraj skok v bazen na dif, odplavala 3km ter hitro na kolo, 106km, nato pa pakiranje, spanje ter v ponedeljek ponovno z otroci v šolo v naravi, kjer mi je uspel celo en dvourni tek. Zaradi nekoliko manjšega števila treningov v tem obdobju sem vsaj spočita in pripravljena za najbolj naporna dva meseca priprav J.
Zadnji vikend, v soboto daljši tek. Za poslastico pa sva z Andrejem takoj naslednji dan še odkolesarila krog Kranjska Gora – Vršič – Mangart – Predel – Trbiž – Kranjska Gora
Plaz tik pod vrhom Mangartskega sedla naju je prikrajšal za 100 višinskih metrov.
Takole, to je to, čez točno dva meseca pa štartam na Danskem 🙂 (18.avgusta).