Sezona 2016 je bila tudi zame malo drugačna. Prva sezona ki sem jo preživel z ekipo 3K Športa, no vsaj polovico sezone. Ampak začnimo na začetku.
Pekel:
Po odtečenem Ljubljanskem polmaraton 2015 s osebnim rekordom 1:36:35. Se mi je v glavi porodila ideja da se pripravim za maraton v Trstu. Vendar kot pravi naslov se mi je zgodila v decembru poškodba stegenske mišice in napovedan dvo mesečni počitek. In da to še ne bi bilo dovoj po dveh mesecih ni bilo nič bolje in se je vse skupaj zavleklo do začetka maja. Moji načrti so splavali po vodi. Ampak, da ni bilo vse slabo, sem pa imel zato več casa, da sem visel na netu bral o teku in vmes naletel na klub 3K Sport. In po vsem kar se mi je zgodilo in na priporočila sem se odločil da se pridružim.
Iz pekla proti nebesom:
In res sem konec aprila kontaktiral Igorja, da se vam pridružim. Po pogovoru z njim in mojim verjetno enih prvih vprašanj Igorju: A bom tako hiter kot lani? , sem dobil zelo lep pogled in se lepši odgovor: Vse je odvisno od tebe. In če danes pogledam nazaj vse je bilo res osvisno od mene. No in tako sem v začetku maja začel teči z vami.

Pa da ne bo vse tako lepo moje hitrosti iz lankega leta ni bilo nikjer več, srčni utrip je šel v nebo. In da gre lahko še malo navzdol: poškoba kolena. In tam do nekje začetka julija je bilo bolj ali manj ubadanje s poškodbo kolena. Kaj si je takrat Igor mislil lahko samo ugibam, najprej počasen kot polž, nato ponovno poškodba. Kakorkoli že vedno pa je našel spodbudne besede, da nisem obupal.
In tako so se moji pravi tekaški treningu po rahlo prilagojenem programu in z opornico na kolenu začeli nekje sredi julija. Od takrat nisem več izpustil predpisanega treninga in pa tudi hitrost se je počasi proti koncu Septembra začela vračati. Očitno so tekaški izleti na Rožnik naredili svoje. Po zadnjih treningi sva se z Igorjem domenila, da poskusim s tempom 4:30/km. In sem poskusil.
21. Ljubljanski Polmaraton
Pred Polmaratonom sem si vse splaniral: vstajanje, prehrana, ob 9:10 pred dramo. Kot pa nekateri veste se tam nisem nikdar pojavil ampak sem se pol ure pred štartom upal da moje prebavne motnje minejo (namesto skupinskega fotografiranja sem ta čas preživel na WC-ju).
Ampak težave so minile in sem se pojavil na štartu. In ko me je žena vprašala, kako hitro mislim preteči sem začel razmišljati 1:36, verjetno 1:37. In potem tisti njen pogled z zelenimi očmi in komentar: Ma da pretečeš v 1:35. No, če je tako potem pa res nimam izbire si rečem in gremo na 1:35.

Po prvem pretečenem kilometru srečam Kajo in Blaža, jima zaželim dober tek. Za sabo pa zaslišim Kajino spodbudo: Igor gremo. Hvala Kaja, je motivacija takoj narasla.
O teku ne bom zgubljal preveč besed. Do 15km je vse minilo brez posebnosti. Tempo 4:29/km sem držal dokaj zlahka. Razen gneče na okrepčevalnih postajah in nekaj izgubljenih sekund ni bio drugih posebnosti. Ker se mi je zdelo da imam če nekaj energije sem po 15km pospešil. Zadnjih 5km sem odtekel s tempom 4:22/km. In ko sem prišel da zadnjega kilometra sem si v glavi zavrtel vse tempo teke, ki sem jih odtekel in si rekel če sem lahko 12x1km odtekel s hitrejšim tempom, lahko tudi s tem zdržim do konca. In prišel je cilj…..

Nebesa:
V cilju najprej slišim ženo ki vpije: Ratalo ti je. In potem pogledam čas 1:34:24 nov osebni rekord. Nekaj kar se mi je sredi avgusta zdelo nemogoče. Ampak Igorjevi treninigi in spodbujanje ter motivacija celotne ekipe 3K Športa delujejo čudežno. Da ne bo pomote čudeži v 3K Športu so prigarani na treningih in ne pričarani s kakšno čarobno palico, samo da ob taki ekipi in trenerju je mnogo lažje opraviti vse treninge 100%.
Za konec lahko rečem le hvala Igor Kogoj in hvala celotna ekipa 3K Športa.
Igor Štupnikar