Pisati na blog našega triatlonskega kluba o tem, da sem pretekla maraton, ni lahka naloga. Počutim se približno tako, kot da bi Ani Roš razlagala, da sem skuhala špagete s tuno iz konzerve. Najkrajši povzetek moje tekaške izkušnje bi bil tak: Igor mi je napisal program, jaz sem vse treninge izvedla in na izbrani dan sem v krasni družbi pretekla 42 kilometrov s tempom 6:09.
Kljub vsemu pa je bil zame ta maraton nepozaben. Morda je najbolj zanimivo pri vsem skupaj, zakaj sem se ga sploh lotila in kaj sem sama sebi z njim podarila.
Začetek − Na začetku ni bilo nič. Ampak res nič. Nobene želje po maratonu. Čeprav sem iskreno občudovala vse, ki so ga kdaj koli pretekli, sploh tiste, ki so to izvedli v sklopu celega Ironmana. Moj izgovor je bil, da je prvi maratonec od izčrpanosti umrl in da meni tega ni treba. Kot rekreativki mi je popolnoma zadoščala zavest, da zmorem končati polovičnega IM. Ampak več od tega – ne.
Obožujem šport, akcijo, gibanje. Ko smučam, kolesarim, sem v ali na vodi, neštetokrat sama pri sebi rečem: »Vau, kakšen užitek!« Celo ko delam počepe ali benče s pretežkimi utežmi, se mi to ne zdi nič hudega. Ampak tek … Moj odnos do teka: je zapleten. Sprejela sem ga kot del triatlona, še v tem trenutku pa nisem čisto prepričana, če sem ga vzljubila.
Od nekdaj sem skeptično pogledovala vse, ki trdijo, da v teku uživajo, odklopijo, meditirajo in kajjazvemkajše. V preteklosti sem povezavi s tekom doživljala občutke tesnobe in strahu. Grozno me je bilo strah predvsem psov, pa tudi teme, gozda, medvedov … Zato, da sem sploh postala tekačica, sem se morala najprej soočiti s svojimi strahovi. Najti sem morala teren za trening, kjer sem se počutila varno. Zelo mi je pomagalo tudi, če sem lahko tekla v družbi. Odkar tečem v 3K, imam veliko več kot sto tekaških dni letno in s kilometrino se počasi osvobajam tudi svojih fobij. Še vedno se pogosto obrnem, kadar zagledam sprehajalca, ki psa nima na povodcu, in odtečem v drugo smer. Tek mi je težek, ampak sem našla način, da si med naporom zaposlim misli. Veselje navadno občutim v trenutku, ko se prešvicana vrnem na vrata svojega doma.
Ko je enkrat na začetku leta 2020 pogovor nanesel na to, kakšne cilje imam, sem ugotovila, da novih ciljev nimam več. Takrat mi je Barbi rekla, da je čas za kakšen maraton. Še vedno nisem zagrabila za idejo … Do odločitve me je pravzaprav privedel koronavirus.
Odločitev −November. Prilepljena na ZOOM v sobici tri krat tri metre. Kratki dnevi, dolge noči. Zaprti bazeni in fitnesi. Premrzlo za kolo. Nekega dne sem kar tako brskala po različnih športnih spletnih straneh in v oči mi je padel maraton v Splitu, ki naj bi potekal ravno na moj 55. rojstni dan, 28. februarja 2021. To je bil znak. To bom sama sebi podarila za rojstni dan. Imela sem štiri mesece časa. Novembra sem še tekla po svoje in v sebi premlevala, ali si to res želim. Potem sem željo izrekla naglas. Od decembra naprej mi je treninge napisal Igor. Za svojo odločitev sem povedala tudi domačim in športni družbi. Ko so enkrat vsi vedeli, si nisem mogla več premisliti. Odločila sem se tudi, da bom v primeru odpovedi splitske tekme razdaljo odtekla sama. To se je navsezadnje tudi zgodilo.
Trening − Tek − takoj po pouku na daljavo in tik pred kosilom − mi je postal zimska rutina. Za dolge vikendaške teke sem ponavadi imela družbo trail skupine iz naše soseske. Vestno sem sledila Igorjevemu programu, le nekaj regeneracijskih tekov sem zamenjala s tekom na smučeh.
Najdaljši, ampak ne najnapornejši, je bil tek po PST, in to dvakrat. Enkrat je šel z mano Igor Š., drugič pa Marko. Obema sem res hvaležna in mislim, da sem prav v teh dveh dneh dobila predstavo, kaj me čaka na 42-kilometrski razdalji. Februarja sem se nekajkrat pridružila tudi klubskim skupinskim treningom in imela privilegij teči z našimi odličnimi tekačicami. Fascinirala me je lahkotnost gibanja, ki jo imata Anja in Vesna.
Eden od treningov, ki mi je ostal v spominu kot resnično težek, je bil 14 x 1 km v coni 5. Že ko sem videla te številke, mi je postalo slabo. Obula sem si svoje nove tekmovalne superge in šla v akcijo. Na začetku sem si mislila, da bom vse skupaj malo skrajšala, ampak navsezadnje sem izvedla celoten program. To je bil tudi eden od redkih treningov, ko sem poskušala stopiti iz svoje cone udobja. Ponavadi v trenutku, ko občutim fizično nelagodje, malo popustim. Ob vsakem intervalu sem se spraševala, ali bom kdaj v teku tudi jaz uživala … Za svoje sposobnosti sem teh 14 intervalov pretekla izjemno hitro. Žal sem končala z žuljem na peti, zato sem se odločila, da bom na maratonu raje tekla v počasnejših, ampak udobnejših supergah.
V času priprav si je Igor kar nekajkrat vzel čas zame. Ogromno si mi pomenile njegove pohvale in zavest, da verjame vame. Določil mi je tempo, okrepčila, pa taktiko − od zadrževanja do garanja. Požirala sem tudi nasvete drugih izkušenih 3K-tekačev. Obljubili so mi podporo na vseh delih maratona. Anja je poslala skupinsko sporočilo in družbo obvestila o predvidenem tempu in mojih osmih koseških krogih, med katerimi so se mi tekači lahko pridružili.
Dan D − V nedeljo, 28. februarja, malo pred osmo zjutraj sem se najprej odpeljala po Jano. Jana je bila ob meni v vseh najpomembnejših triatlonskih tekmah, z njeno pomočjo sem tudi podrla osebni rekord na polmaratonu. Pridružili sva se 3K-jevcem pri ogrevanju za trening. Obetal se je lep sončen dan, temperature naj bi se dvignile iz ničle do deset stopinj. Deset minut čez osem sva začeli teči prvi 5-kilometrski krog. Zelo hitro se nama je pridružil Lovro in kmalu za njim Dominik. Skrbno so pazili, da sem se držala predvidenega tempa 6:05. Potem se je od nekod pojavil Ivan, kmalu za njim še celotna 3K-ekipa, ki je zaključila svoj trening: Anja, Vesna, Lena, Rok, Marko … Skoraj smo že kršili pravila o zbiranju oseb. Klepetali so, mi delali zavetrje in prva polovica maratona mi je minila kot bi mignil brez znakov utrujenosti.
V drugem delu so se moji spremljevalci zamenjali: pridružila sta se mi Sonja in Franci iz moje domače soseske. Izjemno pa sem se razveselila Kaje, ki je med vsemi nami zares izkušena maratonka in katere nasveti imajo zame podobno moč kot Igorjevi. Tudi ta skupina tekačev je pazila na tempo, veter in seveda na družbo. Po 35. kilometru sem prvič pomislila, da postajam težka. Nisem bila niti brez volje niti brez moči, ampak vedela sem, da ne bi mogla iti hitreje. V takšnih trenutkih ima Igor čudežni napitek – kokakolo, ki res pomaga. V zadnji krog je Igor poslal še Tomota, ki je sicer ves čas maratona na parkirišču pred rampo skrbel za okrepčevalnico. Uspelo mi je preteči osem petkilometrskih krogov, do 42 je manjkalo čisto malo. Zadnja dva kilometrčka je šla v akcijo še moja Sara. Ko sem videla konec, sem spet imela toliko energije, da sem pospešila.
Vzdušje na »cilju« je bilo fenomenalno. Moji tekači in navijači Y. Čestitke za rojstni dan in osvojeni maraton. Fotkanje, smeh, sladkanje z mafini in čokoladicami, nazdravljanje. Če bi si vnaprej sestavljala scenarij tega teka, si ga ne bi mogla bolje zamisliti.
Zaključek – Čeprav tekanje glede užitka po mojem mnenju res ni primerljivo s smučanjem v visokogorju, pa so mi priprave na maraton bistveno polepšale zimo v času vsesplošnih epidemičnih omejitev. Tek mi je pomagal, da sem ostala pozitivna, zdrava in v top kondiciji za rekreativko mojega nivoja. Dan kasneje sem imela čisto znosen muskelfiber, ki pa je s torkom že izzvenel. Ostala mi je zelo lepa izkušnja, ena takih, ki mi bo vedno priklicala nasmeh, kadar se bom spomnila nanjo. Energija prijateljev, ki so me tekaško ali navijaško spremljali, je bila eno najlepših daril za rojstni dan.
Trening pod strokovnim vodstvom vrhunskega trenerja in članstvo v klubu prispevajo k temu, da kot posameznik ostaneš motiviran, napreduješ in imaš družbo s podobnimi vrednotami in interesi. Kljub odpovedim športnih prireditev nas je dovolj, da si ekskluzivno in morda še bolj prijetno tekmo organiziramo sami. Če se še kdo odloči za podobno neumnost, mu jo toplo priporočam. Rezultat pa vsekakor ostane zabeležen na Stravi, Garminu in TrainingPeaksu ter dokumentiran s fotografijami na klubski spletni strani.
Zadnja misel – Naj za konec izdam še skrivnost: 3K-jevci znajo teči tudi počasi!