Ponavadi začnem na začetku in tudi prav je tako, ampak tokrat ne bom, ker so vtisi iz Kraichgau-a tako močni in sveži.
Torej, Ironman Serija 5150 Kraichgau.
Na pot se s klubskim kolegom Gregorjem odpraviva v petek navsezgodaj zjutraj, preko Avstrije v Nemčijo, mimo Münchna in Nürnberga proti Stutgartu. No, nekih 30 km prej se zavije proti Bad Schönbornu kamor prispeva ob povsem spodobni 15-i uri. Ravno pravi čas za check in v hotel, malo počitka in pot pod noge na registracijo. V registracijskem postopku se seveda ponovno navdušim nad vsem IM vzdušjem in že čutim kako mi srce močneje bije in kri po žilah poganja odločneje. Možgane mi počasi a zanesljivo preplavljalo endorfini, nivoji dopamina se povečujejo, … nasmeh zadovoljstva ne zapusti ustnic ne obraza.
Hitro se vrneva v hotel in odločiva, da greva preveriti kolesarsko traso, “Je že dobro pogledati, kje se bo tekmovalo še pred tekmo”, je nekoč rekel coach Igor. In sva šla. Od hotela po potkah in poteh v zahodni Nemčiji do vasice, kjer se priključiva trasi tekme. Kolesariva, spremljava zemljevid, GPS na telefonu a vseeno se nama uspe izgubiti. Veliko hribčkov (teren je zelo podoben kaki Toscani ali Istri, s tem, da je bistveno več vode in v takih pogojih rastlinje mnogo bolje uspeva), vsi so si zelo podobni in voziva gor-dol-gor-dol… Začelo se je že nočiti, ko sem ugotovila, da se vse bolj oddaljujeva od hotela, zato si prenehava pomagati z GPS in se za napotke o poti raje zanašava na nasvete domačinov. In poglej naju, ravno se je znočilo, ko sva uspešno pripeljala nazaj do hotela. Na hitro pripraviva program za naslednji dan in počitek.
Sobota: raztek po tekaški trasi in obvezen IM shopping. Slednje mi ponovno pospeši bitje srca, hormoni v telesu se aktivirajo, zenice se močno zožijo… Po uspešnih nakupih se odpraviva še na preizkus plavanja v Hardtsee. Lokalno jezerce, s pripadajočo turistično ponudbo, ki domačinom uspešno nadomešča morje v času pred dopusti. Lepo. Smuknem v neopren, pregledam postavitev boj in že plavam. Na hitro, v res rekordnem času odplavam celotno progo. Nekako hitro sem iz vode…in podvomim ali je to res 1500m, da ni le 750m za popoldansko tekmo Bundeslige v sprintu!? Kar se prihodnji dan potrdi, ko zagledam boje povsem na drugi strani jezera.
Po plavanju kosilo, pasta party in nato počitek. V hotelu priprave za tekmo, pregled kolesa, pakiranje v barvne vreče nato še več počitka.
Nedelja. Dan tekme. Čudovito jutro, mirno, sproščeno, prijetno. Pakiranje v avtomobil, pregled opreme in kolesa, namestitev v menjalnem prostoru, še nakaj malega pomalicam pred tekmo in v senci med kolegicami čakam na start. Zelo sproščeno vzdušje, prijetno, tako supportivno med nami kolegicami z vseh strani… Gremo v vodo, ogrejemo malo in POK!!!
Voda super prijetna, ozračje malo nad 30° C, plavanje čisti užitek, v prvih metrih ujamem ritem plavanja, butanje, špricanje, občasno rukanje ne moti preveč. Do prve boje se lepo ogrejem in na prvem obratu ujamem mlajšo kolegico, s katero potem “draftam” naslednjih 500 m. Zares pomaga, gre hitreje in lažje, super. A damica ne zdrži tempa, ne gleda smeri in zavije preveč v desno. Žal ona ne pomisli, da sem sedaj jaz na vrsti za vodstvo, ampak gre vse bolj desno…Jaz ostanem na smeri in plavam svoje naprej, dobro mi gre, sem že pri drugi boji, potem samo še pot nazaj.
Tudi to gre kar dobro, ko mimo mene švigne prvi moški z rumeno kapico, “O matr, kaj pa je tole bilo…?” poženem se za njim, a zdržim ravno dva zaveslaja, nato se vrnem v svoj ritem in plavam do izhoda. Vedela sem, da sem dobro plavala in zadovoljno stečem v menjalca. Naj vmes še povem, organizacija dogodka si zasluži oceno 10+, zares odlično! Prostovoljcev na vsakem koraku, ki o vsem vedo vse, karkoli vprašam, na vse dobim takoj odgovor, pripravljeni pomagati kolikor le zmorejo, vse v sekundo in millimeter natančno načrtovano in izpeljano, povsem dovršeno. Zelo uživam v nemškem perfekcionizmu.
Prvo soočenje z realnostjo je prvi požirek vode iz bidona, voda je bila vroča… Naslednje soočenje takoj na začetku kolesarske trase, kjer v povsem ravninskem delu pritiskam z vso močjo, a se števec ne premakne iz 26km/h. Čelni veter pritiska močneje. Nič, saj ne bo stalno pihalo v to smer. Pritiskam naprej in že čutim pekočo bolečino v stegnih. Z nekaj kolegicami se prehitavamo vseh 41,5 km. Ravnina, po klancu navzgor, po klancu navdol in ravno, ko pomislim, da je t’hudo za menoj, vidim, da se tekmica vzpenja po tem istem klancu navzgor… Čakaj!! Tukaj pridemo tudi nazaj??? Kaj ne gre proga tam okoli hriba??? Ne, tukaj gremo tudi nazaj. Ok, te, pa gremo tule nazaj. Se pravi še enkrat toliko klancev, kot sem jih že naredila. Prav, pa saj klance smo pa delali na treningih in to mnogokrat z Rokom in enkrat s Kajo, ko sem skoraj skočila dol s kolesa…In ravno to se mi je izkazalo sedaj kot dober trening… Vročina ne popušča, osvežitve nimam, hrane ne potrebujem. Pripeljem v menjalca, počutim se dobro, vode še ni na spregled. Ampak saj bo, kmalu. Tečemo, začnem dobro (morda zato ker se začne s klančkom navzdol), gre kar dobro, pridem do okrepčevalnice, nekaj vode v usta drugo na glavo in tilnik. Vroče je…in naslednje soočenje z realnostjo: klancev tudi na tekaški trasi kar veliko in to ravno v delu, ko ni sence… Nič, te pa tečem naprej, vendar se ustavim ob vsaki okrepčevalnici, kjer se ohlajam. Mi je postalo kmalu jasno, da tole ne bo moja najboljša 10tka, v senci tečem, na soncu se vlečem, ob okrepčevalnicah se “tuširam”. Ampak gre, vroče je vsem ne le meni, vse kolegice, ki smo “skupaj” kolesarile pustim daleč za seboj. In vem, da je mogoče nešportno, ampak, vsakič, ko sem zagledala roza številko, ki komaj odhaja v drugi krog se še močneje poženem in res, imela sem dober tekaški čas. Takole je bilo: 91. plavalni čas (od 149 udeleženk), 80. čas kolesa (klance moram več trenirat) in 50. tekaški čas. Kar je tudi moja končna uvrstitev. Glede na razmere (enkrat vmes sem še postrani stopila in zatulila od bolečin zvitega gležnja) sem tekla kar dobro. Ne vem, če sem že omenila odlično organizacijo, prostovoljci, ki te slačijo, pakirajo v vreče, parkirajo kolo, pomagajo, ma res res ekstra dober dogodek. Pozneje sem govorila s tekmovalci na 70.3, ki poznajo tole tekmo in so se je večkrat udeležili, pravijo, da lokalno prebivalstvo živi za ta dogodek, celotna skupnost je vključena in dela za naše dobro počutje in res smo se dobro počutili. Odlično so nas gostili, s pismom pohvale sem se že zahvalila organizatorju. Ni moj najhitrejši Olimpik, (London pred tednom sem končala s 3:01:24 v zelo zahtevnih razmerah, a mi mrzle in deževne razmere za tek zelo ustrezajo) je pa eno najlepših doživetij nasploh. Odlično in še enkrat odlično.
O londonskem dežju in zimskem mrazu, spolzkih cestah, številnih padcih pa kdaj drugič.
Mirjana