Evo Dušan, 2. marec 2009
tele prve vrstice pisma začenjam v postelji izmučen od preteklih dni težkih treningov (joj, pa šele sreda je) povezanih z bolniško zaradi bolezni obeh otrok. Saj ne vem kaj je težje, biti zaklenjen doma z obema razgrajačema in prenašati vso njuno odvečno energijo
ali trenirati na polno v tem usra… vremenu, ki ima za posledico, da se že štirinajst dni borim z kašljem in polnim nosom. Mi je malo lažje ob misli, da si bil tudi ti takole izmučen že neštetokrat ob svojih podvigih. Da samo pomislim na tvoje trancelinske teke ko si kar dva meseca zapored zvečer padal v posteljo (ali kar je bilo na voljo) izmučen od dolgih kilometrov ter se zjutraj z betonskimi nogami spravljal v ponovni zagon. Svaka čast.
Ker si mi v telefonskem pogovoru zaupal, da nisi filozof, ki bi razglabljal o tem in onem ter se spraševal o smislu tega in onega, temveč si »človek odgovorov«, ki so jasni in razumljivi, so bili nekateri kar navdušeni nad tem, saj vedo, da bodo tvoji odgovori, poleg najine izmenjave različnih vidikov športa in življenja, predstavljali hkrati nepopisno bogastvo, ki ga lahko nakopiči samo tak športnik kot si ti.
Ko te omenim na predavanju o športu pri kandidatih za vojaka, mi zna le peščica odgovoriti na vprašanje s čim se ta športnik ukvarja, a naj te to ne preseneti, saj ta računalniška generacija (vsaj ta, ki prihaja v vojsko) ne ve niti kdo so Bojan Križaj ali Ingemar Stenmark, Branko Oblak ali Maradonna, kaj šele kdo sta Igor Kogoj ali Mark Allen (če že objavljamo na triatlonski strani). Vsi ostali, ki so vsaj malo okusili slast športa in so stari nad deset let te skoraj morajo poznati, saj si po mojem mnenju ena izmed ikon slovenskega športa, pa čeprav nisi nikoli nastopil na olimpijadi ali svetovnem prvenstvu. Malo je takih športnikov. Ker se tudi jaz uvrščam med ekstremne športnike (vsaj upam, da spadam sem), je tudi moja želja, da bi me morda nekoč, zaradi mojih rezultatov, metali v isti koš kot tebe. Kaj misliš Dušan, sem na pravi poti?
Že nekajkrat sem prebral tvojo knjigo Neskončne ceste in že nekajkrat sva prišla s tastom k tebi pomagat premaknit omaro (V Kovorju zelo veliko premikate omare, kajne), a še zmeraj ne vem čisto vse o tem, kakšen je Dušan Mravlje kot mož, oče, prijatelj,…. Tu sem mislil predvsem na to, kako so tvojo športno avanturo sprejemali tvoji bližnji. Sam imam namreč kar velikokrat moralnega mačka, ko moram opraviti kakšen daljši trening, moji (predvsem otroci) pa me čakajo doma. Kako se naj spopadem s tem? Upam, da bom skozi najin pogovor izvedel kaj koristnega kar bo prišlo prav tudi meni na moji športni poti.
Dolžan sem ti tudi pojasnilo, zakaj se izbral prav tebe in ne npr Jureta (Robiča), s katerim preživim veliko več skupnih dni, tako na treningu kot tudi po njem (predvsem na pripravah). V bistvu sem hotel najprej izbrati Strela, a pravijo da ga je nekje naplavilo, in da bom težko prišel v stik z njim. Odgovor zakaj sem izbral tebe je preprost. Si športnik, ki ne kraljuje samo na cesti, temveč si športnik tudi po preteku ciljne črte. Si športnik, ki se spusti dva metra nižje in prisluhne nam začetnikom in nam odkrito svetuje a hkrati ne ovinkari. Si izredni športnik–motivator, ki s svojimi besedami navdahne, opogumi in prepriča prav vsakogar. Tudi sam se smatram za izjemnega motivatorja, saj so po mojih predavanjih in pogovorih rezultati skoraj tako učinkoviti, kot takrat ko si bil ti gost naše vojašnice. Tistega popoldneva se je na vipavskih cestah namreč kar trlo modrih vojaških trenirk, katere vsebina je hotela postati novi Dušan Mravlje. Si seveda tudi ultra športnik, ki je v svetu ultra teka zapisan z zlatimi črkami poleg tako slavnih imen kot sta Grk Yanis Kouros in Američan Scoot Jurak. S svojimi rezultati si postavil temelje, ki na slovenskem še lep čas (če sploh bodo) ne bodo premaknjeni. Tisto kar je poleg zgoraj omenjenega (in kar v nekaterih stvareh krasi morda tudi Jureta) najpomembnejše pa je, da si človek katerega razpoloženje je v tvoji popolni oblasti, saj ga ne pokvarijo še tako slabi zunanji faktorji (če pomislim, te še nisem slišal ali videl slabo razpoloženega). Si človek katerega karakter mi je izjemno blizu in človek s katerim se rad identificiram. In ker si v vseh pogledih PRAVI ŠPORTNIK, kakršnih je malo, in ker si to želim postati tudi sam, je bila logična poteza, da si za sebi ljubega sogovorca izberem prav tebe. A, da ne bo pomote, veš da cenim tudi Jureta, a vseeno menim da se moraš na človeka, ki ga izjemno ceniš zanesti v vsakem trenutku, ne zgolj ob posebnih priložnostih.
Ko sem že zgoraj omenjal moje delo kot motivatorja na področju športne vadbe, ti moram povedati, da tvoje ime redno nastopa na mojih predavanjih, saj sovpada z dvema meni ljubima rekoma »nikoli ni prepozno« in »vse se da, če se hoče«, v obeh pa nastopaš kot glavni in stranski junak. Pri prvem predstavljaš nekoga, ki je zelo pozno stopil na aktivno športno pot, a vseeno dosegel stvari, ki se zdijo nedosegljive. Pri tem apliciram na naše bodoče vojake, da lahko še marsikaj naredijo v življenju (ne samo v športu), in da čas za »življenjske podvige« še ni povsem izgubljen, a se vseeno bliskovito oddaljuje. Pri drugem si glavno vlogo deliš s še nekaterimi izjemnimi ljudmi (kot je npr naš triatlonec Matej Peljhan – spomni me, da ti povem tudi njegovo zgodbo, saj je zame en velik navdih), ter predvsem s svojim načinom življenja predstavljaš nekoga, ki mu je v življenju uspelo, za kar pa je v veliki meri zaslužen prav izjemen športni vložek v obliki truda, ki se po mojem mnenju prav lepo zrcali v samem življenju.
Da pa ne bom začel pri samih številkah o rezultatih, pretečenih kilometrih, vnesenih kalorijah,… te bom najprej povprašal par zadev, ki bodo prebile najin led. Da, pa ti bom olajšal delo, ti bom postavil vseeno še par podvprašanj.Kdaj si se prvič srečal s športom? Ali si imel šport poležen v zibelko tako koz jaz? Kakšna je bila tvoja športna pot, ki se je »končala« z začetkom resnega ukvarjanja s športom? Kdo te je navdušil za tek? Kje je bil rajši študent Dušan, že na cesti ali v dekliškem domu? Katera je bila najpriljubljenejša pijača v tistem obdobju, cedevita ali hmeljev napitek? Ali si se kdaj videl kot kasnejši profesionalec, čeprav vem, da formalno to nikoli nisi bil?
Upam, da sem ti postavil dovolj vprašanj, da te najprej spoznam kot človeka, ki se je na svojo dolgo športno pot podal precej neobičajno (tako kot jaz) in povsem skregano z vsebino tekaških priročnikov – s 100km tekom v Bielu. Ker je bila tudi moja prva tekaška tekma 75km tek Celje – Logarska dolina in ker sem tudi jaz nagibam k uresničevanju podvigom, upam da bo tudi moja pot tako uspešna kot tvoja. Kaj veš, morda bo pa nekoč mene nekdo poklical in me poprosil za kakšno tako stvar – tako kot sem jaz tebe. Upanje umira zadnje!
Odličen trening ti želim!
Matej