Franci, 4.maj 2009
Sezona 2009 – sezona kot vsaka druga. Pozimi tek na smučeh, malo trčkarjenja, pa malo več fitnesa in še več plavanja. Prve dni lanskega decembra sem na Ultramanu končal tridnevno potovanje okoli velikega havajskega otoka. Vsak dan po osem ur na progi in še posebej dvojni maraton zadnji dan, ti razbijejo noge, še posebej, če ti je cilj rezultat. Tako da je veseli december namenjen počitku in regeneraciji in se ponovno razgibavanje kosti začne šele januarja.
Pa vendar sezona 2009 ni kot vsaka druga. To je moja petindvajseta sezona. Daljnega leta 1984 (pred četrt stoletja) sem se udeležil prvega triatlona v Sloveniji (in sedaj že ranjki Jugoslaviji). Za triatlon sem izvedel iz Mikijevega zabavnika, tam leta 1982, ko sem prišel iz vojske. Opisan je bil havajski Ironman, na sliki pa kolesar sredi lavijih polj, ki ga nazaj vleče hudiček z vilami. In takrat sem si rekel – to je to. Tekel sem že do tedaj hitro – v vojski sem si s tekom nabral 2 meseca nagradnega dopusta in šel toliko prej domov. Začel sem s kolesom hoditi v službo in plavati na kamniškem bazenu. In 12. avgusta 1984 opravil s prvim blejskim triatlonom – 2 km plavanja čez jezero, 60 km kolesa do Bohinja in nazaj in 12 km teka, 2 x okoli jezera.
In potem so sledili triatloni po Sloveniji, Braslovče, Sevnica in ker je takrat veljalo reklo, da po 8 letih športnik dozori za svoj veliki podvig sem se leta 1992 odpravil na evropski pokal v Ferraro, od koder so prva mesta vodila tudi na havajski Ironman. In jeseni sem šel tja. Igor je bil že tam, z Natašo sva prispela tja kakih 10 dni pred tekmo. In tam je bil tudi Franci. Francija so tam vsi poznali in še danes ga. Ko smo se ob 7 h zjutraj zbrali na Kailua Pieru za plavanje in je prišel Franci, ni šel pred osmo nihče v vodo. Marskikdo pa spoh ne, tudi Franci sam včasih ne. Po plavanju pa v Banana bay, kjer smo za 5 dolarjev jedli celo dopoldne (Take what you want, eat what you take). Franci pa je delil nasvete. Kaj jesti prej in med, kako ne napasti Palani roada, kaj razmišljati na drugem delu maratona… Siguren sem, da še danes triatleti širom sveta upoštevajo njegova navodila. Še jaz jih prodajam dalje – kdo ne pozna Cokanovega teka in Cokanade…?? Velikokrat prav prideta.
In kaj me po 25 letih še vedno veže na triatlon…??? Way of life. Kaj je lepšega kot za dobro jutro preplavati 3 km, da ti potem zares tekne zajtrk, se v jesenskem opoldnevu, ko sonce pridobi na moči povzpeti na Pavličevo sedlo ali zvečer na stadionu preteči 10 x 400 pod 1.20??
S triatlonom sem povezan tudi drugače. Moj sin Drejc je star 11 let gre lepo po mojih stopinjah. To me veže na delo v Trišportni šoli triatlona. Tam imamo preko 50 otrok, ki eden drugega lepo motivirajo. In letos je Ironkids v St. Poeltnu samo dan pred pol ironmanom in če bom že gor, bo tako moj prvi letošnji cilj nastop na tej tekmi. Včasih sem rad dirkal na tej razdalji, kombinacija hitrosti in vzdržljosti, mislim, da sem nazadnje tam leta 1997. Potem sem enkrat v Braziliji še dirkal 2/3 IM (2,5-120-28) in tudi tam se je lahko še tiščalo do dile. IM je pa že malo druga zgodba.
Letos bo že sedmo leto tudi od ponovnega rojstva slovenske zibelke triatlona – Bled 2009. Moram reči, da se pošteno nagibam k organizaciji polovičke, samo nekako se še ne pokrivajo zadeve.
Dela je veliko, če ga le vidiš. So vzponi in padci, boljši in slabši nastopi, zmage in porazi. Nekateri znajo delo in trud tudi ceniti, drugi pač ne.
Mi je pa pred dnevi prišla v roke Slovenska knjiga rekordov 2008, kjer sem naveden med slovenskimi extremnimi športniki – prijetno presenečenje…
Miro