Marinka, 10. avgust 2009
Zdi se mi, da bom tokrat moral krepko pobrskati po svojem podstrešju za tale avgustovski miselni izziv. Razlog? Pravkar sem nastopil svoj letni dopust in kar veliko časa sem potreboval, da zaženem word po dolgi pavzi. Navsezadnje, tudi najin včerajšnji pogovor je potekal o sajenju orehov, domačih marmeladah in starih hišah v Beli krajini – skratka o tvojih – najinih projektih za jesen in naprej. Le delček večera sva namenila športu, maratonu in treningih. Očitno je res tak čas, čas sprostitve, morje, hribi, Kolpa, vse to se dogaja zdaj v tem osmem mesecu.
Kot si ugotavljala že včeraj, ti je trenutno prav težko trenirati, še posebej za maraton, razmišljaš celo, da ne greš letos na 42,2, da ti manjka hitrosti, tisoč in ena ovira in skrb ti roji po glavi. Bojiš se tudi poškodb, predvsem pa tvoji plezalni projekti ženejo misli in čas v drugo smer.
Smer, v katero sopiham sam, pa je preprosto določena že od nepozabne Barcelone. Na svoj prvi maraton sem se napotil z visokim ciljem – under 3 h. In tako v enkratni tekmi odletim svojih 2.58.44. Hkrati pa pomislim, kaj zdaj? Maraton, kolo, duatlon,Triatlon? Kaj me veseli, ob čemu uživam, kakšne možnosti imam, cilje? Vsa ta vprašanja, odgovorov pa preprosto ni dovolj. Zato ostajam na 42,2. Barcelona mi je dala odgovor: >Zmoreš.<
Ko takole po dveh letih od tekaških začetkov spoznam, da zmorem teh 42,2 km, predvsem pa, da mi ni težko tri mesece kljub zimi, službi in drugim obveznostim resno in samostojno trenirati, se lahko preprosto veselim svojega jesenskega nastopa na LM. In danes, ko spet sam na stezi odtečem intervalni trening 4×2000 m v 3.44/km (prav dober test za motivacijo), se vprašanje ZAKAJ? pojavi ekspresno. Odgovora pa si ne želim, niti ga ne iščem, ker preprosto – uživam. Uživam vsak trenutek, sam na tartanu, v družbi na tekmah, na kolesu, ko sedim v kolesarskem dresu na jutranji kavi. Nobene ovire ni, samo cilj je pred menoj, in še predno ga dosežem, že je tu nov, nov izziv, nov projekt.
Pa vendar, kljub vsej vnemi in hrepenenju po hitrejšem, daljšem ali višjem rezultatu, ostajam rahlo zadržan, zavedam se okolja, iz katerega izhajam in živim. V očeh mnogih se zdi moje početje, moj način rahlo čudaški ali preprosto drugačen. Le peščica ljudi, ki vidi nek smisel v športu ali le aktivnem življenju, me razume in podpira. Veseli pa me, da sem mnogim pomagal, bodisi samo z nasveti, bodisi na cesti, na progi, na kolesu za lepši danes, za boljši jutri. Zato tudi nimam želja po triatlonu, vsaj trenutno. Tako kot praviš ti, >you have all the time in the world<, mogoče kmalu, mogoče nikoli.
Čeprav sem pred leti dejal, da me kolesarske dirke – maratoni ne zanimajo, sem letos spet podlegel želji po adrenalinu, hitrosti, ki ti jo lahko da le maraton tipa Franja. Preprosto, če imaš rad cestno kolo in hitrosti, ki jih omogoča, je Franja v tvojem koledarju. Kljub vsem nevarnostim, živčnosti in padcem sem letos preprosto užival. Kljub temu, da sem na polovici trase pri izogibanju kolesarja, ki je padel pred menoj, izgubil zadnji poln bidon pijače, sem dobesedno raztural. 80. mesto med 2000 je zame uspeh, še posebej glede na način vožnje. Glede na to, da gre tule res za skupinsko vožnjo v zavetrju, sem res solidaren in se ne šparam rad. Navsezadnje pri 40km/h v povprečju ne gre za opazovanje okolice ali sproščen pogovor.
Moje priprave na LM so se pričele minulo soboto. Počasi svoje telo navajam na razdalje, brez velikih naprezanj tečem v nizkih območjih pulza, kljub vsemu pa se skušam držati programa, v katerem so tudi intervali, stopnjevanja in tempo teki, vendar je trenutno poudarek na zmernem tempu in dolžini 15+ km. Kolo pa je še zmeraj moja rešilna bilka, ko tek postane monoton, ali telo potrebuje spremembo gibanja – relaksacijo, takrat zapoje moj italijan. Trenutno poje precej. V sklopu priprav za jesenski sprehod po ljubljanskih ulicah, čeprav rahlo izven programa, nameravam v avgustu nastopiti na belokranjskem triatlonu. Res je, tudi v BK imamo triatlon, seveda gre tu za mini varianto 0,2/ 8 /2 km, triatlon za vsakogar, malo za hec, malo tudi zame, skoraj neplavalca. Precej bolj resni preizkušnji pa me čakata konec meseca: 10km na stezi – repriza od lani. Gre za zelo dober test vzdržljivosti, hitrosti in motivacije v teh 25 krogih. Računam na zmernih -39 min (3.55/km). To je dober temelj za naprej. Že zadnjega v mesecu pa zidam naprej, 21,1 km v Kočevju, prvič sploh, prvič zame. Cilj? Glede na nepoznavanje proge, kar visok med 1,24 -1,25 skratka 4.00/km. In že bo tu september, dober mesec pred LM bo že nekaj hitrosti v nogah. Spet test pred menoj, ravninski tek ob Kolpi, dobra tretjina maratona 14,5 km. Okoli 3.50/km bo na števcu, upam.
Brez 3K Sporta jeseni preprosto ne gre. Igor in družba ter Medulin z okolico je tudi v mojem koledarju, letos bo očitno potrebnih malenkost več krogov okoli kampa. Upam,
da tudi ti ne izostaneš na istrski burji, pa čeprav samo za polovičko.
Bodi dovolj. Hvala Igorju, da mi je dal priložnost, da lahko kakšno svojo misel vržem na papir. Hvala Mateju za idejo Športnik športniku, vse prispevke z veseljem prečitam. Hvala tebi, Marinka, da si mi omogočila postati član 3k-ja. Prav ponosen sem, da poznam toliko zanimivih ljudi, ki tvorijo to družino.
Športni pozdrav,
Tomaž Šimec