Ja, Franci, se strinjam z napisanim….. 25.maj 2009
in če vidiš žarnico na cilju, najdeš pot do nje. Včasih se mi pa zdi, da mi te žarnice ne vidimo, oziroma je nočemo videti… in zato smo stalno na poti.
Včasih se vprašam, zakaj (ne prav dostikrat, priznam)…?? Saj smo vendar že nakaj naredili v tem triatlonu. Včasih te prav občudujem, Franci, od kje hudirja, jemlješ energijo, da že celo življenje prepričuješ ljudi v koristnost gibanja, športa, triatlona – z nasveti, pisanjem in svojim zgledom. Jaz sem Igorju, ki me je poklical in prosil za tole najino dopisovanje takoj rekel ne. Tole je prepričevanje prepričanih. Tisti, ki pa niso ”not” pa tako ne razumejo, kaj jim mi tukaj nabijamo (da uživamo v treningu, ko si izjeban do dile, da uživaš, ko se boriš z valovi, da ne vidiš do naslednje boje, ko te na kolesu prečejo prsti in boli hrbet od aero pozicije, da o mukah na teku ne govorimo).
Tega ne more noben normalen razumet. Kot jaz ne morem, kaj je tako imenitnega, če ti sredi Sahare zmanjka bencina, ful fajn je to…. In takega prepričevat o višjih vzgibih zaradi katerih tečeš, je bob ob steno. Naj vsak sam proba in če zdrži en mesec, je na dobri poti, da bo vztrajal dalje. Zato se meni ne ljubi vsakemu posebej pojasnjevati v čem je čar gibanja. Kot si ti napisal, veliko bolj efektivni so življenski dogodki, ki te pripeljejo na startno linijo (padec s padalom, natrgane vezi pri hokeju…), al pa enostaven nasvet zdravnika – če hočete še živeti, bo treba migati!! No, saj res, ti si dohtar, zato pa si tako uspešen v predpisovanju takih receptov. Vsa čast, res.
Moram pa reči, da mi v podzavesti pa vseeno godi, če vidim rezultate svojega dela – veselje otrok v Trišportni šoli triatlona, ki jim je pri tekmah najljubše medsebojno druženje po tekmovanju v akvatlonu; zadovoljstvo staršev, od katerih jih je 50 % tudi samih že prečkalo ciljno črto akva, dua ali triatlona, da so zgled otrokom; uspešno zaključen dan po organizaciji triatlona Bled, kjer vidiš 5 mrkih in 500 zadovoljnih obrazov.
Tebe se spomnim (razen Havajev, seveda) tudi iz Novega mesta. Razlagal si mi tvoj slovenski življenjepis, kako si peš hodil smučat mimo mojega rojstnega kraja na Veliko planino. Dandanes malokdo ve, da je bil v letih ’96 do ’99 v NM Evropski pokal in celo Evr. prvenstvo v srednji razdalji. Vsi najboljši evropski tekmovalci so bili tam. Včasih cilj na Otočcu, včasih v centru Novega mesta. Pauli Kiuru s Finske je dejal: I’m ready to win – in tako je tudi bilo. Če tri leta se je z legendarnim Markom Alenom na Havajih boril za zmago in po treh obiskih grmovja pristal na drugem mestu.
Ampak ti si mi s tisto lučjo na cilju hotel povedati, da je bilo takrat vse bolj skromno, kajne – ni bilo hrušča in trušča – take skomercializiranosti. Danes je največji frajer Tiger Woods, ki največ zasluži, takrat je bila največja frajerka Julie Moss, ki se je po kolenih priplazila zadnjih 400 m do cilja. To je Ironman izstrelilo v vesolje. Se spomnim dogodkov iz Peruja – dvakrat sem zmagal na Titicaci in bil proglašen za Inkovskega kralja.
Moje odtise stopal in dlani v glini so dali v muzej v Cusco, folk je stal po 20 min v vrsti, da so se slikali z menoj, polagali dojenčke v naročje. Od taksista žena, ki me je vozil po Limi, je vzela kar dopust, da me je spremljala na TV postaje. Pristno občudovanje.
In pa primer pristnega veselja – leta ’95 smo z Igorjem in Urošem osvojili bronasto kolajno na EP (za Nemci in Angleži). Med tekom je Uroš računal prednost pred Čehi (proga je bila speljana tako, da smo se stalno srečevali), ki je na koncu znesla 1 minuto (pri seštevku časov okoli 26 ur). Noro, tekli smo kot v transu in si vpili: Za ekipo! Za ekipo!!!. Vsi maraton pod tremi urami, vsi Ironman pod 9 urami. In uspeli – veseli, objokani, utrujeni. Ko smo čez 2 uri sedeli v oštariji in pili pivo smo po tf dobili novico, da smo tretji.
Igorja je katapultiralo iz stola in je skakal od sreče – takrat nisem razumel, zakaj – danes razumem – tista medalja nam je vsem spremenila življenje in je še danes, po 14 letih edina članska medalja z Evropskih prvenstev. Jaz sem bil v taki formi, da sem čez dober mesec postavil še državni rekord v 24 urnem kolesarjenju, na cilju me je pričakalo 20.000 ljudi.
Pa še malo realnosti – že drugič v dobrem tednu dni me je uščipnilo v križu…pa ne pri športu, prejšnji četrtek sem kosil travo (s koso) in se je nekaj zataknilo – obisk kostolomca, visenje za noge, par tabletk in čez 2 dni sem že tekel Žico in naslednji dan triatlon Ptuj. Ta petek pa premetavam neke granitne plate in spet začutim. Je že dva dni, tokrat pa ne popusti. S križem je križ, komaj hodim V petek pa potujem za St. Poelten, na 70.3 – in spet se sprašujem – ZAKAJ…???? Veš ti odgovor…k si dohtar???
Miro