Marinka, Semič, 31.8.2009
obuvam svoje rumene elitke, ko pride povabilo – »Greš na U2 čez dva dni?, mam karte«. Vendar ne odgovorim – presenečen, srečen, navdušen. Moj prvi stavek se glasi – »Zdaj grem laufat, se slišva popoldne«. In ko na nedeljski 30-ki brusim rumenilo s podplatov, se pojavi nasmeh, se že vidim v tej množici, bliža se doživetje – bilo je nepozabno.
Kako prav pride takšna sprememba, to presenečenje, spoznam, ko spet z lahkoto štejem kroge na štadionu. Pred mano so novi dnevi, nove ovire, prijeten avgust se nadaljuje. Belokranjski triatlon – pričakujem mini rekreativno izvedbo – dobim pa 100 zagretih šprinterjev, ki se vneto pripravljajo, mavrica koles, opreme, druščina od vsepovsod. Ker je prvič – tudi zame, je cilj le eden – priti v cilj, to bo dober trening. Plavanje je kratko, le 200m, a ko stopim na kopno, sem med zadnjimi – sedaj se zame triatlon začne zares, na kolesu prehitevam levo – desno, 10km mine ekspresno in že sem v supergah, te menjave so zgodba zase, še 2km in že se smejim sam sebi. V 31 min opraviš tri discipline, je to triatlon? Seveda, a zame mnogo prekratko, prehitro.
Nova spoznanja, novi ljudje, a smer je začrtana – maraton, potiho se bliža, še mesec, dva in tisoč skrbi bo na vidiku. A ta pot bo razgibana, kot Bela krajina, zavita , prepredena, a čudovita. Včasih se mi zdijo smeri na poti čudne, postaje zgrešene, a izdelek ponavadi ne razočara, Ljubljana, Palmanova, Barcelona,.cilji doseženi.
Kaj pa 10km? Preteči 25 krogov po tartanu, je tu moč, zmaga? Marinkin odgovor »Ne, hvala«, vendar se minulo soboto že drugič vrtim na domžalskem ovalu, cilj preprost, pod 40 min. Štartam v zadnji, najhitrejši skupini, ura je primerna , vendar ne za tek, 12.40 kaže, le kje so oblaki in dež, sonce se smeji – ne mara nas, oval nas sovraži. Že letimo, spet sem od zadaj, šele na polovici začnejo popuščati, sam pa držim,spet prehitevam, vročina me zdeluje, a ura je moj prijatelj, na koncu pokaže 39.18. Zadovoljen. Cilj dosežen.
Vendar to so temelji, zelo počasi pa zidam naprej, čaka me še 21km to nedeljo, potem bo pa že čas za par dni oddiha, predno stopim v višja nadstropja mojega maratonskega nebotičnika. Nenazadnje, tudi spremenjena proga na LM ni ravno dvigalo proti vrhu mojega stolpa, očitno bo treba stopnico za stopnico,.
Marinka prav tako potuje, pot jo vodi v njen dom, v Ljubljano,na poti se pogosto srečava, le smeri sta različni, a užitki so obojestranski. Ti v Semič po nove zanimive projekte, sam pa v Lj v vesolje nasmehov.
Če me spomin ne vara, mislim, da v teh dveh letih mojega tekanja nisva še nikoli tekla skupaj, sama. Zmeraj so bili cilji, najine hitrosti nezdružljivi,a pogled seže dlje od hitrosti. To bova dala na seznam projektov, mogoče že v hitri Palmanovi, ampak v tempu ogledovanja sopihajočih sotrpinov, se strinjaš?
Lep Športni pozdrav,
Tomaž Šimec,