Miro, to je fantastično.
Meni ni nihče polagal dojenčkov v roke. Te je kaj ustrašilo, če je bila to kaka tebi zelo dobro znana Perujka? Sicer so pa to nenadkriljivi spomini. Ravnokar sem priletel s Havajev, kjer sem se kvalificiral za SP v oktobru, ki ti je zelo dobro znano.
Za to tekmo smo se peljali na Hapuna Beach da oddamo kolesa in sem se moral potruditi da ostanem na videz miren, ko sem snel bicikel in videl, da manjka moje prednje dokaj drago ZIPP kolo. Ko je padlo na asfalt pri kakih 90 km na uro je veselo odskakalo v polja lave, kar je k sreči opazil triatlet za nami in ga našel in prinesel v hotel. Tam je tavalo naokrog brez lastnika in se prikazalo naslonjeno na moje kolo zjutraj pred tekmo. Na videz popolnoma intaktno, kar bom moral sporočiti tovarnarju.
Žal pa tubularka ni držala zraka in sem moral uporabiti svoje običajno prednje kolo, kar pomeni da sem moral inštalirati Bento da mi spravi rezervno zračnico zanj. Omejil sem se na eno rezervno tubularko, ki bi jo lahko instaliral, a bi bil po tem brez rezerve in sem se tako odpravil na pot z mešanimi občutki in mešanimi gumami. Saj je bilo le pol Ironmana. Imel sem samo kake štiri gumi defekte v 37 Ironmanih, in ja ne bo nič.
Ni minilo pol ure, ko sem imel prvega od dveh defektov. Prvega sem uredil sam in se zahvalil fantom, ki so me spodbujali iz tehničnega kamiona in jo odkurili naprej. Takoj zatem sem imel drugi defekt, a nebo je poslalo angela z mobijem in je takoj poklical(a) fante nazaj. Ni bilo predolgo preden sem opazil enega v smrtnem šprintu po odstavnem pasu s črpalko in orodjem. Fantje me že poznajo in ker imam zdaj tu in tam dvomljivo čast, da sem najstarejši v tekmi, mečejo predme rdečo preprogo.
Ko sem na IM Coeur d’ Alene odletel pri kakih 50 na uro je bilo pet tekmovalcev takoj okrog mene, da bi pometli kose. Moral sem jih nagnati nazaj v tekmo in sem skočil na noge prej kot bi sicer, da ne bi zabili preveč časa s sočutjem. Eden mi je nataknil verigo na zobnik in drugi pobral raztresene lastnine in kmalu sem bil v maratonu. Ker sem padel direktno na kolk mi je to prihranilo kak pregled gostosti kosti, ker če je to ni raztolklo v pest frnikul, je nič ne bo.
Med defekti je šla velika večina tekme mimo mene, čeprav sem plaval kar dobro in je manjkala le dobra polovica koles, ko sem začel in sem se veselil da bom vozil s precej dobrimi kolesarji. Zdaj sem bil pa sam, dokler nisem začel loviti dolgo raztegnjene kolone.
Bila je moja prva tekma na radikalno uglašeni Kuoti Kween K ki jo je res užitek goniti. Precej sem jih prehitel in z lahkoto prestavil v tek. Odkar povdarjam POSE, nadzirani padec naprej, se maratonov na koncu veselim. Na kolesu nisem dobil dovolj soli in zdaj tečem na pretreseni koli kot viru vode, sladkorja in kofeina in na kapsulah soli ki jih stresam iz plastenke sicer namenjeni pripravi tu imenovani >Fuel Belt<, ki ima premalo prostora za tekočine. Meni so jo dali za vzorec, ki me je rešil. Kapsule polne soli, v vsaki 0.9 grama, ki mi jih je prvič dal moj stari prijatelj, sošolec in kolega in sploh, prof. dr Marjan Kordaš (ukvarja se s kolesarstvom in patofiziologijo) so spremenile Pepsi v športni napitek, saj v teh razen sladkkorja in soli ni ničesar bistvenega ker sam zanemarjam (Ca, Mg in K že mnoga leta ne da bi jih kdaj pogrešal in ne da bi videl abnormalnnosti na mojih laboratorijskih izvidih). Seveda tovarnarji vedno dodajo kak magičen element, da bi se ločili od drugih sledeč metodi otroka, ki prodaja limonado S ČEŠNJO! (Maraschino, seveda).
O teku sem bil slišal mnogo pritožb, ker na terenu za golf tečeš po betonskih stezah za vozičke, ki se strmo pogrezajo pod mostičke in mukoma vzpenjajo na drugi strani in v teh kotlinicah je bilo baje 36 celzija med našo avanturo. Tu je POSE zelo prav prišel, ker nagib naprej prepreči da se nehote odrivaš stran od strmine in da se nagnes preveč nazaj med spusti.
Potem sem srečal svojega konkurenta, ki se je trudil, da bi ohranil pol ure prednosti. Kot že veš zagovarjam trening na pragu neudobja. Ta je prišel prav ker sem tekel, moram reči trpeč, ker druge ni bilo in sem ga končno ujel na deseti (od totalnih trinajst) milji teka. Ker je moral hoditi, sem hodil z njim, da mu povem kako ga občudujem (mož je šel skozi težko operacijo etc.) in končno pro forma odprl štiri minute razlike tik pred ciljem.
Danes sem šel plavat in roke me niso nosile. Naredil sem edino pametno stvar: šel sem v restaurant, ki ne soli in servira mnoge jedi brez zabele in se na bifeju najedel do nezavesti. Zdaj sem zvedel da bom v IM Kanade edini v skupini….. Je pa dobro da sem na varnem, ker se mi tam lahko odlomi pedal kot na moji Mifi v Ljubljani (moj varilec je na novo sestavil tudi mojo balanco in vilice, ki so se zlomile nekaj km po spustu brez zavor po trojanskem klancu preteklosti, ko je bil še strm). Da je tu moje prednje kolo zapustilo svoje mesto v vilcah na avtu namesto med spustom s Hawija pomeni da imam le kakih sedem življenj na zalogi. Aja, to gre samo za mačke…..
Se bereva, Franci