Tomaž,
Res je, kar praviš, da je nasmeh najenostavnejša rešitev. Ne vem pa, če si se kaj prida smejal prejšnji vikend, ko si na polno brzel na vigl vagl polmaratonu v Kočevju.
Očitno se spet nisi šparal – pogled na tabelo z rezultati mi pove, da je dosežek 1.23 dva meseca pred tekmovalno sezono več kot presenečenje tudi zate. Predvsem pa nagrada za trud in načrtno delo.
Kako se lotevaš priprav, si pokazal že letos pozimi. Tekaški program za svoj prvi maraton si snel kar s spletne strani maratona Barcelona in mu sledil ne glede na vreme. Zdaj delaš podobno, sicer po drugem programu, treninge pa si presekal s še nekaj tekmami. Poskušam te malce posnemati, seveda v solzavi polž maniri in zato tudi brez vmesnih tekmovanj. Control-freak v meni je neskončno navdušen in potešen, ko ima pred očmi treninge za tri mesece vnaprej. Tri mesece, kakšen luksuz! Program nosim skupaj s printom nove trase celo v službo. Je kot zemljevid, ki me bo popeljal do zaklada, skritega nekje med Rožno dolino in javno hišo RS na Šubičevi. Če seveda ne bom omahnila v drugem krogu …
Ta drugi krog me močno bega, strahu pred njim se kar ne morem znebiti. Zato sem se v soboto dopoldan znova odpravila na traso, da jo zvizualiziram in vsaj malo ponotranjim. Vizualizacija je nasploh odlična metoda: pred in med vsako težjo tekaško ali plezalno preizkušnjo si poskušam predstavljati posamezne faze, gibe ali vmesne kilometre in seveda uspešen prihod v cilj ali na vrh splezane smeri. Preverjeno deluje!
Severna triglavska stena, od giba do giba do končne zmage.
Z Medvedove sem kot pravi rambo, opasana s štirimi bidončki in samo s tremi slepimi dekstro naboji (ja, čimprej moram nabavit napalm gele) krenila po celotni trasi. Po prvih 22 kilometrih sem podaljšala korak v drugi krog, za jačanje psihe. Občutek obupa in slovanske melanholije se je začel že pri Tobačni, ko se zaveš, da si šele na polovici, medtem ko bodo drugi že postavali s težkimi nogami v cilju. Najbrž je treba zbrati kar veliko volje, da zapustiš veselico v ciljni areni in nadaljuješ pot, sam. Osamljenega drncanja po isti trasi mi je bilo po nekaj kilometrih dovolj in pobegnila sem na tako ljubi PST. Vseeno so se do doma kilometri vztrajno nabirali – skupaj jih je naneslo 32.
Dragotov nasvet za hitrejšo regeneracijo z izmeničnim tuširanjem s hladno in vročo vodo je prijel; noge so brez težav prenesle skoraj triurno nabijanje po asfaltu in bile pripravljene za nove podvige. Z družbo z Matice smo namreč bili dogovorjeni za nedeljsko plezanje nad Vršičem. Ki ga je potem pobelil sneg, cesto je zaprl plaz in z mojim naskakovanjem Kranjske poči ni bilo nič. Srce te boli, ko gre dan takole v nič.
Ker je novi garmin, kupljen maja, že na popravilu, stari polar pa si že dolgo časa po svoje tolmači srčni utrip, ne morem z gotovostjo reči, kaj se dogaja z mojim povprečnim HR. Pogled na uro mi je pokazal maksimalno 156, povprečno pa tam okrog 145 ali kaj podobnega pri tempu 5.30 – 5.40. Dokler se mi utrip ne umiri v nižjih območjih oziroma ne dvigne pretirano v višjih, bom te dolge tekarije opravila kar sama. Tovariš Igor me najbrž zaradi teh izrazito solističnih nagibov že gleda postrani. Vendar sem med počitnicami, ko sem intenzivno razmišljala o dilemi MARATON PRO&CONTRA, sklenila naslednje:
1. do cilja vodi več poti, ker so tudi cilji različni
2. tudi če so cilji isti, smo tako drugačni, da je treba poslušati samo sebe.
Tekaški programi, nasveti drugih maratoncev, strokovna literatura so nam lahko pri tem samo v oporo. Na koncu se itak odločimo sami in sami smo zaslužni za uspeh ali poraz. Tudi če smo obkroženi z izvrstnimi svetovalci z dolgo kilometrino. Ker so moje potrebe, pričakovanja in trenutne sposobnosti pač take kot so, sem se odločila po svoje.
Mogoče so me k temu vodile tudi izkušnje z drugega področja. Tudi ko dobiš prvega otroka, si namreč pred podobnimi dilemami ali delaš prav. Po mojih izkušnjah je za nasvet najbolje spraševati tiste redke pogumneže, ki imajo tri otroke. Pri tretjem namreč nič več ne komplicirajo in te s tem odrešijo marsikaterih pretiravanj in nepotrebnih strahov. Zdi pa se mi, da je za prvi ali drugi maraton obratno. Mogoče so v prednosti nasveti maratoncev, ki imajo za sabo komaj par maratonov. Ker priprave in tekme niso še povsem rutinska stvar, poligon za izboljšanje osebnega rekorda in zlasti – ker so se tudi sami spopadali s podobnimi dilemami in strahovi. In ker so svojemu kompliciranju in strahovom navkljub vseeno prišli do cilja, face in faconke.
Njihov uspeh me pomirja. Zato bom, vse, kar vem za zdaj, združila s svojimi znanimi pozitivnimi afirmacijami:
· Jaz to zmorem.
· Sem na zmagoviti poti.
· Počutim se odlično.
Ja, zmorem preteči dva kroga. Ja, sem na zmagoviti poti, saj mi že zdaj gre kar dobro. Počutim se odlično, pa tudi Voltaren je vedno pri roki, he he.
Hvala, Tomaž, Drago, Tone, Marjetka, Karmen, Carmen in Micho, za svoje izkušnje na treningih in svojih prvih maratonih. In ne zameri, Igor, če me kakšen teden še ne bo na skupne treninge. Barbara in Kaja, odlično vama gre, pridružim se vama ob prvi priliki. Vsem, ki se odpravljate na svoj prvi maraton v Ljubljani, želim veliko uspeha.
Zate, Tomaž, me niti malo ne skrbi. Vem, da si že razčistil kaj si želiš in kako boš to speljal. Verjeti je treba vase, 100% – to je prvi pogoj, ki razprši vse dvome, vlije neznansko levjo energijo in osmisli dolgo načrtovano pot.
Marinka