Dragi Mitja!                                                                               1. februar 2009 

Ta teden je tudi mene čas kar nekako prehitel in zgodilo se je, kar ni ravno moja navada, da sem v pravi časovni stiski ter se nedeljski večer že močno preveša v noč, ko pišem to pismo.

Vendar nič zato, za mano je namreč prečudovit podaljšan vikend na snegu, ki je v organizaciji 3K športa potekal v Planici. Kar štirideset udeležencev se je učilo oziroma pililo znanje smučarskega teka. Zame, ki imam v rokah vse niti organizacije, je tak vikend tudi dokaj stresen. Vloženo energijo pa mi poplača predvsem dvoje. Na eni strani možnost, da lahko vseskozi tudi sam vadim z ostalimi udeleženci tečaja, po drugi strani pa dejstvo, da sem ves čas v kontaktu z zanimivimi, izjemnimi ljudmi. Ravno to slednje mi v veliki meri poplača trud in energijo, ki jo vlagam v organizacijo. Za nami so torej trije dnevi vadbe smučarskega teka dvakrat dnevno po dve uri. Za posladek je bil izlet danes popoldan iz Planice v Tamar ob prečudoviti idilični zimski kulisi, rahlem naletavanju snega, po progi z deset cm celca, za nagrado pa vroč čaj in ogromen jabolčni zavitek v koči in nato še sproščujoč spust nazaj v dolino….. Resnično ni razloga, da bi se pritoževal. Jasno pa je, da je potrebno za te, marsikomu nerazumljive užitke, predhodno tudi kaj storiti. To, vidiš Mitja, je tisto, kar me drži v športu. Izjemno lepo mi je z ljudmi, ki so podobno kot jaz, našli dodatno vrednost, ki življenje naredi še lepše, ravno v športu. Ne prištevam se med zagnance (guruje), ki bi si šteli za svoje poslanstvo, osveščati, prepričevati, spreminjati in za šport navduševati široke ljudske množice. Mislim pa, da sem pravi, da tistim že bolj ali manj prepričanim ponudim možnost in pokažem pot. Vesel sem, da je vedno več takšnih, ki iščemo in najdemo nekaj več v aktivnem, športnem načinu življenja. 

Ne zanimajo me več vrhunski dosežki, naprezanje do maksimuma, podrejanje celotnega življenja izključno športnemu vrhunstvu. Neizmerno pa uživam v gibanju, gibanju in še enkrat gibanju, doživljanju sebe, soljudi in sveta skozi prizmo telesne aktivnosti. In kaj je lepšega kot lahkotno drsenje po pravljični zasneženi zimski pokrajini na tekaških smučeh? Kar sanjam ta vikend. Vsak lahkoten zdrs smučke po smučini, odriv z rokama, vsak uspešno premagan vzpon, dobro izpeljan zavoj, hiter spust. Vse to nosim s seboj in čutim kot rahlo ščemenje, drget ali morda celo rahlo bolečino v mišicah, vezeh, sklepih. Na tak način se čutim! 

Tudi po nekajletni pavzi, po koncu tekmovalne kariere, me je zaščemelo nekje v notranjosti. Zaželel sem si ponovno več gibanja in družbe zdravih, pozitivnih, klenih športnikov. Ljudje so bili že od vedno središče dogajanja zame. Karkoli že sem počel, se je obrnilo tako, da so se ali sem okoli sebe zbiral ljudi. Ne vem Mitja, kako si me ti doživljal, ko si me poznal kot športnika. Predpostavljam, da drugače, bistveno drugače. Že ko sem bil zagrizen vrhunski individualni športnik, sem poskušal delovati na način, da bi našel skupne interese težko povezljivih individualistov kot so vrhunski športniki. Tako sem pred kakimi petimi leti prišel na idejo, da bi organiziral vadbo plavanja za vse tiste, predvsem starejše triatlonce, ki se mučijo ob vseh mogočih in nemogočih terminih po bazenih v Ljubljani. Poklical sem jih torej in jih poskušal navdušiti za idejo, da bi se zbrali, najeli progo in organizirano plavali. Priznati moram,da sem bil kar optimist. Večini je bila ideja kar všeč. Ko je prišel čas za prvi trening sem ostal ponovno bolj osamljen. Ker pa sem imel progo že najeto sem vztrajal in predvsem preko Mira in Trišporta uspel zagotoviti zadostno število plavalcev. Po negotovem začetku je zanimanje samo naraščalo. Najprej smo povečevali število plavalnih terminov, kasneje dodali še tekaške treninge. Danes imamo celoten triatlonski program, skupne priprave….. Število članov je vztrajno naraščalo. Logična posledica je bilo rojstvo 3K ŠPORTA. Poleg trenerskih izkušenj, ki sem jih pridobil na podlagi individualnega dela s posameznimi tekmovalci kot svetovalec, usmerjevalec ali morda trener, sem pridobival ogromno novih izkušenj z vodenjem velikega števila rekreativcev. Hvala slehernemu za neizmerno dragocene izkušnje! Vlogo trenerja namreč  vidim veliko širše, kot pisanje planov in skrb za njihovo dosledno izpolnjevanje. Sam sem tiste vrste trener, ki varovancem ne prodajam receptov, temveč jih poskušam naučiti, da bi sami razumeli smisel procesa treniranja, ki bi posamezne enote vadbe znali povezati v širši kontekst in se naučili čimbolj kritično razmišljati o procesu vadbe. V tej točki, dragi Mitja, se povsem strinjam s tabo, da rabiš, kot praviš »Velikega brata«. Prepričan sem, da prav vsak športnik rabi trenerja, torej nekoga, ki z večje distanca, iz drugačnega zornega kota, z drugimi očmi, včasih manj drugič spet bolj kritično, predvsem pa manj obremenjeno in bolj objektivno pogleda na proces treniranja. Nekdo tretji, še posebej, če je ustrezno izobražen, predvsem pa, če ima dovolj izkušen lahko veliko prej in bolje zazna, ko se trening in dosežki ne razvija v želeno smer. Nič koliko športnikov poznam, ki pri iskanju poti za izboljšanje svoje forme in rezultatov ne najdejo več prave smeri in se vrtijo v začaranem krogu. Kot mačka, ki lovi svoj rep. In na veliko srečo je vse več triatloncev, ki so prišli do spoznanja, da jim poleg vsako leto novega kolesa in vseh drugih koristnih in nekoristnih tehničnih izumov ter pogruntavščin (potegavščin) lahko še najbolj koristi pameten, vešč, strokoven, izkušen, objektiven, umirjen, dobronameren, topel, razumevajoč, …. človeški nasvet. Tak se trudim biti. Kot lokomotiva, ki pelje svojo pot, nanjo pa se pripenjajo vagoni. Del poti nato potujemo skupaj. Vsak ima drugo namembno postajo. Kompozicija se stalno dopolnjuje, novi vagoni prihajajo, stari se odklapljajo, sestava se venomer spreminja. Nekateri vagoni ostajajo samo do naslednje postaje, drugi spet so se namenili na dolgotrajnejše potovanje. Nimamo niti skupne odhodne postaje, niti skupnega končnega cilja. Že dolgo sem sprijaznjen z dinamiko neprestanega spreminjanja. Kot se vsak dan neprestano spreminjam tudi sam. 

Sedaj sem torej trener rekreativnim športnikom. V tem se povsem najdem, s tem sem zadovoljen. Trenerstvo vrhunskih triatloncev mi trenutno ni izziv. Tega poslanstva namreč ne vidim kot navezo z nadarjenim, perspektivnim posameznikom. Vrhunskega šampiona si predstavljam samo kot vrhunsko nadarjenega, selekcioniranega in vzgojenega iz množice triatloncev izhajajočih iz dobro organiziranega okolja. V tem trenutku vsekakor ni moja prioriteta organizacija takega športnega kolektiva, ki bi omogočala selekcioniranje in razvoj vrhunskega posameznika. Priznam, to bi lahko bil izjemen izziv. Morda kdaj, nikoli ne veš…… 

Vse dobro ti želim!

Igor 

PS: Čas neizmerno beži. Čez en teden praznujem. Okrogli jubilej bo to! Zaželel sem si prav posebnega darila. V ponedeljek 9. februarja, prav na dan svojega rojstnega dne, sem se namenil, v okviru rednih testiranj našega kluba, preplavati 750m. To je tudi moja osnovna in najpomembnejša motivacija, da že od novembra redno plavam dva do trikrat tedensko. Z velikim veseljem te vabim, da se tudi ti udeležiš tega treninga. Celo več kot to, da te samo vabim na naš trening. Ker vem, da dobro treniraš in si odlično pripravljen te prosim in vabim, da bi mi kot soplavalec pomagal pri čim hitrejšem plavanju. Mojih planov in taktike ti ne bom razkrival v tem pismu, bom pa izjemno vesel, če se boš vabilu odzval. Po treningu sledi sproščeno prijateljsko druženje, na katerega si z največjim veseljem seveda povabljen.