| Dušan, 30. marec 2009 Supermaraton Zagreb – Čazma je za nama in mislim, daje bil uspešen za obe strani. Ti si opravil svoje poslanstvo in ne samo pripeljal Nežo do konca, temveč tudi do odličnega drugega mesta.Morda se tudi tu kaže pregovor »jabolko ne pade daleč od drevesa«, saj je tvoja hči na pravi poti, da postane najuspešnejša slovenska ultramaratonka. Glede na to, da pa ima glavo, kot najpomembnejši faktor ekstremnih športov, na pravem mestu, pa mislim, da bi lahko (in bo) prestopila tudi te meje in se podala po slavnih očetovih stopinjah. Kaj misliš, kako daleč lahko pride? Kako daleč lahko pride nekdo, ki se je začel resneje ukvarjati s tekom v poznih dvajsetih? Mislim predvsem na maraton in več, saj imaš tukaj ti največ izkušenj. Tudi pri meni je pustila nedelja en lep pečat, saj mi je potrdila dobro formo, ki je posledica dobrega dela skozi celo zimo. Četrto mesto in še posebej tempo 4:20/km skozi celotnih 62km (vmesni maratonski čas 2:59), me je kar malo presenetil, saj sem letos izjemno malo delal na hitrosti, prav tako pa se je moja tedenska kilometraža gibala nekje med 60 in 90km, kar je po mojem mnenju najmanj med vsemi nastopajočimi. Še en dokaz več kaj se da narediti z glavo, kajne. Na splošno sem mnenja, da mi ekstremni športniki (če se lahko uvrščam med njih) kar pogosto delamo mimo nekih »norm«, ki so zapisane v številnih knjigah in ki naj bi pripeljale do nekega čim bolj optimalnega rezultat. Še najbolj odstopamo pri progresivnosti, saj naj bi se »po teoriji« na nek 100km tek pripravljali celo življenje, ne pa dva meseca.Ker smo Slovenci narod ekstremistov (pa ne onih verskih) me zanima, kako hitro lahko po tvojem mnenju preide ideja o npr. 100km teku iz glave v realizacijo. Ali se čas, potreben za to realizacijo, z leti krajša ali daljša oziroma ali je 20-letnik bolj primeren za izvedbo tega podviga od 40-letnika? Kakšna naj bi bila sploh primerna kilometraža nekega povprečnega rekreativca, ki bi si želel premagati maratonsko razdaljo, ali celo morda razdaljo npr. supermaratona v Logarski dolini? Glede na to, da poznaš različne pristope k treningu (trening Rusov, trening Scotta Yuraka, trening Neže in nenazadnje tvoj trening) kakšno je tvoje mnenje glede dolžine, intenzivnosti in pogostosti treningov – ali je pomembnejša kontinuiteta ali kvalitete posameznega treninga? Sam vidim uspeh nedeljske tekme v tem, da sem skozi celotno zimo tekel izredno počasi (cca 5:15 – 5:45/km) ter veliko kombiniral z smučarskim tekom. Tempo teka nisem tekel niti enkrat v letošnji sezoni, če ne upoštevam testa na stadionu, ko sem 10km pretekel v 3:51/km s povprečnim pulzom 161 kar je kar nekaj udarcev pod laktatnim pragom. Zanimivo je, da do takrat nisem tekel nikoli pod 5:00/km. Vse kar je imelo opraviti s hitrostjo sem opravil v parih treningih na stadionu, ko sem ponavljal 400m teke na laktatni ravni in nad njo (te sem opravil nekaj tednov pred tekmo).Povej zdaj ti meni, kakšen je recept takega asa kot si ti? Kaj meniš o mojem načinu treninga in kaj misliš, da je tisto kar mi je prispevalo največ h končnemu rezultatu? Kako se skozi zimo in nasploh skozi celotno leto pripravlja Dušan Mravlje? Ali poznaš periodizacijo oziroma bolj pravilno ali jo upoštevaš pri svojem treningu – oziroma si jo? Mislim, da si mi nekoč rekel, da nisi niti nega treninga opravil na stadionu – če je to res, in kaj si misliš o tem načinu treniranja? Glede na to, da imaš svoj PB v maratonu okoli 2:32 (tempo 3:37/km) se tega najbrž ni dalo natrenirat zgolj z dolgimi počasnimi teki, ali pač. Sem pa imel ob koncu tekme probleme z vranico in z želodčnimi krči. Vranica je po vsej verjetnosti posledica izčrpane krvi oziroma premajhnega vnosa tekočine skozi celotno tekmo. Popil sem cca tri bidone pijače skozi celotno, slabe štiri in pol ure trajajočo tekmo. Mislim, da veliko premalo. Prav tako sem naredil napako, da sem zaužil preveliko število gelov, katerih napaka se je nato pokazala v trebušnih krčih. Mi mladi nadebudni športniki smo gel generacija, ki si ne predstavlja napora brez njih. Še najbolj se mi zdi sporno pri tem to, da jih dejansko uporabljamo samo na tekmi, kajti trening je prekratek, da bi jih uživali, poleg tega pa ti je tudi škoda denarja, da bi se kar naprej zalagal z njimi.Kakšno je tvoje mnenje o vseh teh zadevah, brez katerih si danes športa skoraj ne moremo predstavljati. Kako si npr ti pil skozi potek teka Zagreb – Čazma? Kako zgleda tvoje hidriranje in tvoje prehranjevanje na 24-urnih tekih in na tistih najdaljših in najnapornejših (Badwater, Sparthathon, večdnevni teki,..)? Koliko in kaj piješ na svojih vsakodnevnih treningih? Ali med tekom kdaj kaj ješ? Če, koliko in kaj? Ali ti tudi direktno po treningu zaužiješ kakšen regeneracijski napitek, ali imaš kakšno svojo skrivno formulo za čim boljšo regeneracijo? Včasih je bilo to pivo, danes pa kvalitetni teran – drži? Sedaj, ko je pet dni od tekme so noge že pripravljene na nove izzive, čeprav ti moram povedati, da sem dva dni hodil kot bi me kdo pretepel. Ključ do tega počutja sedaj vidim tudi v masaži in kisikovi komori, ki sem si jih privoščil v zadnjih dveh dneh, ter v uporabi alternativnih sredstev kot sta arnica montana in thymoline, s katerim me zalaga moj odlični maser Jaka.Pri meni to deluje, kaj pa pri tebi? Glede na to, da je Neža fizioterapevtka, ali si privoščiš masažo tudi med samimi treningi, ali izključno po težki tekmi? Kaj pa savnanje in ostale metode regeneracije? Kako je z raznimi dodatki, ki ti pomagajo pri vsakodnevnih naporih? Glede na to koliko vem v tebi in glede na to kakšnega sem te spoznal, sem prepričan da bi znal na vsa ta našteta vprašanja odgovoriti kar sam. Si pripadnik stare generacije, generacije ko ste trenirali in tekmovali še na vodo, generacije ko so bili isosport, geli in regeneracijski napitki še znanstvena fantastika.Glede na to, da je bil tudi moj oče odličen kolesar (npr. časi na bližnji hrib Rašica so bili taki, da so meni še danes nedosegljivi), ki je dirkal samo na vodo, a bil hkrati zaradi tega kasneje kar tri mesece na intenzivni negi (jetra, ledvica), bi morali po mojem mnenju danes iti po neki srednji poti, ki bi upoštevala nekatera načela treniranja iz tistega vašega obdobja in nekatera dognanja, ki so bila sprejeta v današnjih časih.Ker je pred mano (upam) še dolga športna pot, si želim, da bom nekoč vedel vse tisto najpomembnejše, ter tako osvetlil tiste športne zanamce, ki bodo stopali po naših poteh, vprašajoč kaj, kdaj, koliko,… Lep trening ti želim! Matej |
