Živjo! 13. april 2009
No kot si že sam ugotovil je supermaraton Zagreb-Čazma uspel, saj je Neži uspelo prvič preteči razdaljo daljšo od 50 km. Težko rečem koliko še lahko napreduje v svojih rezultatih, vedar pa v teku uživa, kar je predpogoj za dobre rezultate.
Iz izkušenj lahko povem, da se s tekom lahko začneš ukvarjati tudi v poznih dvajsetih letih in si kljub temu uspešen maratonec in ultramaratonec.
Osebno sem pričel teči pri 25 letih, pri 28-tih letih pa sem ultramaraton Zagreb-Čazma odtekel v času 3:43:21, kar je še za današnje čase odličen rezultat. Splošnega pravila koliko tekaških izkušenj potrebuješ da se lotiš 100 km teka ni. Menim pa, da predolgo odlašanje in preveč znanstveni pristop nikakor nista primerna. Če zaupaš vase in svoje sposobnosti se takega teka moraš lotiti čimprej. Kot sem že enkrat zapisal je bil moj prvi uradni tek ” Tek trojk okoli Ljubljane” in tri tedne kasneje sem kot drugi tekmovalni tek odtekel 100 km v Bielu (9:40).
Podobno je začela tudi Neža. Pred dvemi leti sem jo nagovoril da greva na mali maraton v Beogradu, ki sva ga skupaj tudi odtekla. No ko smo se vračali proti domu je padla ideja, da mesec kasneje skupaj odtečeva maraton v Radencih. No to je bil Nežin drugi tek v življenju in maraton ja odtekla v času 3:18 ter bila absolutno tretja in najboljša Slovenka. Iz zgoraj napisanega je razvidno, da tisti ki je iz pravega testa lahko zelo hitro napade maratonske in ultramaratonske razdalje. Tudi univerzalnega recepta kako in koliko trenirati ni, saj je vsak tekač nekaj posebnega, zato mora sam ugotoviti kje je njegov optimum. Poznam odlične ultraše, ki jim zadostuje 60 km treninga tedensko in takšne ki delajo tudi 300 km tedensko (Kruglikov). Osebno sem vedno zagovarjal mnenje, da moraš delati takšne distance, da te le te ne izčrpujejo. Moja normalna doza treninga je med 150-200 km.
Nikoli v življenju nisem treniral na štadijonu ampak sem vedno tekel distance 20-30 km v enakomernem teku. Včasih ko sem bil bistveno hitrejši v tempu dobre 4 min/km, danes pa približno 5 min/km. Kot si ugotovil sem s takimi treningi dosegel svoj najboljši maratonski čas 2:34 in čas na 100 km 6:48. Tudi Neža trenira podobno, le da naredi nekoliko manj kilometrov, vedar pa je njen tempo nekoliko hitrejši, saj je kar se hitrosti tiče hitrejša od mene. Še enkrat pa moram zapisati, da psihično slabši športniki potrebujejo bistveno več treninga, kot psihično močni tekmovalci. Treniga mora biti toliko, da zaupaš sam vase in si prepričan da boš določeno temo končal in prišel v cilj. Kar pa se tiče pitja med samo tekmo velja pravilo, da je treba piti redno (cca. na 5 km) in zmerno (2 dcl). To velja za približno normalne vremenske pogoje. Osebno pijem ves čas ne premočen izotonični napitek, ki ga poplaknem z vodo. Gelov se poslužujem izjemoma takrat ko začutim krizo in imam občutek pomankanja energije. Prekomerno uživanje gelov prej škoduje kot koristi. Kar se tiče pitja na trenigih je to stvar vremenskih razmer, vendar pa nikoli ne nosim pijače s seboj ampak se poslužujem potočkov, ki jih ob mojih tekaških poteh ne manjka. Po treningih si pogosto privoščim pivo in ob dobri hrani Lisjakov teran. Moja generacija je trenirala in tekmovala na teh principih in dosegala zavidljive rezultate. Če dam samo za primer supermaraton Zagreb-Čazma je kar 5 kranjčanov, ki smo skupaj tudi veliko trenirali, odteklo to razdaljo pod štirimi urami (Kaučič 3:58, Močnik 3:50,Umek 3:59,Dovjak 3:54).
Menim, da mora vskdo ki se loti določenega športa predvsem spoznati svoje telo in na podlagi tega določiti količino treningov, kakor tudi ustrezno prehrano, ki jo telo potrebuje.
Uspešne treninge!
Dušan