Dragi Mitja! 15. februar 2009
Uh, kakšen teden je za mano! Koliko dogajanja, koliko akcije, kakšen tempo! Začelo se je s prečudovitim ponedeljkom. Praznovanje, ki ga ne bom nikoli pozabil. Vsakemu privoščim, da bi lahko tako polno praznoval.
Meni se je izšlo do zadnje potankosti. Nepozabnemu, predvsem pa mirnemu dnevu je sledil z adrenalinom nabit športni uvod. Mitja bil si izjemen. Ne da bi se sploh kaj pogovarjala, si do zadnje potankosti razumel in izpolnil vsa moja pričakovanja. Omogočil si mi, da ravno na 50. rojstni dan odplavam 750 m pod desetimi minutami. Izpolnile so se mi tiste najdrznejše predstave o tem, kaj v tem trenutku zmorem. Do odplavanega rezultata si mi pomagal v velikem slogu. Težko mi je bilo plavati za tabo, vendar nisem niti za sekundo pomislil, da bi popustil. Plaval si v slogu velikega rutinerja, ki je razumel in se popolnoma podredil mojim željam ter sposobnostim. HVALA Mitja za to izjemno darilo, ki ga ne more dati kdorkoli. Športnik športniku pač!
Vse kar se je potem dogajalo na praznovanju rojstnega dne je bilo zame eno samo presenečenje. Sam se z organizacijo in pripravami na praznovanje nisem pretirano ukvarjal. Bolj sem bil skoncentriran na športno plavalni del. Tako se je zgodilo, da sem bil na vse skupaj dokaj nepripravljen. Vendar mi niti malo ni žal. Vse skupaj je bilo bolj improvizirano, vendar vsaj kar se mene tiče, toliko bolj spontano, naivno in pristno. Prav vse mi je bilo strašansko drago: udeležba večine vseh povabljenih, slide show, prijazna voščila, z darili izkazana pozornost, ….. Najlepše in najljubše pa mi je bilo, da smo se družili in skupaj preživeli nekaj prijetnih uric. Kako nam ob ustaljenem dnevnem ritmu manjka časa in energije za pristna druženja! Sam sem v iztekajočem tednu še enkrat polnil baterije v prijetni družbi veselih, zdravih, športnih prijateljev. Zadnje tri dni tedna sem namreč preživel na snegu ob čudoviti kulisi, ki jo ta čas lahko nudi Planica z veličastno velikanko in Tamar. Rdeča nit pa je bil tudi tokrat šport. Konkretneje smučarski tek, ki mi postaja najljubši šport v zimskih mesecih. Dolgo je trajalo, da sem odkril vse lepote tega zimskega športa. Najbolj pa mi je všeč, da sem še vedno otročje zagnan. In tekmovalen, pravijo.
Vse to razlagam zato, da skozi opis konkretnih dogodkov iz mojega sedanjega življenja demantiram mnenje o sebi. Da sem nedostopen individualist. Sploh ne trdim, da so bila vaša opažanja in vaša dojemanje, mene, nepravilna. Popolnoma razumem in sprejemam, da sem bil tako razumljen. Sem pa zelo vesel, da sem iz nepopustljivega, zagrizenega, nadvse ambicioznega športnika postal nekdo, ki okrog sebe združuje ljubitelje triatlona. Pri tem me vodita vsaj dva motiva. Na prvem mestju je gotovo dejstvo, da imam ta šport neizmerno rad. Nič manj pomembno pa ni dejstvo, da imam rad ljudi v vsej raznolikosti in drugačnosti. Posledice združitve teh dveh ljubezni so predvidljive in samoumevne. Kar mimogrede sem se torej znašel v vlogi promotorja triatlona. Pri tem je prav nepomembno ali si športniki izbirajo mene ali jaz njih. Verjetno je resnica nekje vmes. Pomembno pa je, da se najdemo ter zanihamo na istih ferkvencah. Vse naprej steče samo od sebe: rojevajo se novi privrženci športa, maratonci, IRONMANI. Pomembno je tudi, da se vse dogaja več ali manj spontano, neprisiljeno. Ob vsem mi najbolj zaigra pri srcu, ko opazim v svojih varovancih tisti poseben, tako zgovoren, lesk v očeh. Ko začutim, da je moje seme padlo na plodna tla, da je že vzklilo. Kako je lepo, ko začutim, da sem nekomu nakazal pot. Kako je lepo, ko vem, da je nekomu življenje odstrlo nek nov, globlji in višji smisel. To je tisto, kar je meni najpomembnejše. Še nekaj sem se naučil v zadnjih letih. Da triatlonce ne vežem preveč in predolgo nase, temveč jih znam spustiti. Dopustiti, da gredo svojo pot, ko ocenijo da so dozoreli ter zmorejo in znajo sami bolje, brez mene. Ne želim si, da bi bil komu nekdo, ki ne dopusti, da se od mene loči. Vlogo trenerja doživljam podobno kot svojo vlogo doživlja oče otrokom. Izjemno pomembno se mi zdi, da starši doživljamo starševstvo kot privilegij, ki nam je bil dan s tem, ko so nam bili dani in zaupani otroci. Privilegij, ki ga vidim je v tem, da se zavedamo, da otroci niso naša lastnina. Naša naloga je, da otroke vodimo in jim pomagamo, da zrastejo v samostojne zrele osebnosti. Ko pa nastopi trenutek je naša naloga in dolžnost, da jim dovolimo in celo pomagamo, da zaživijo svobodno, samostojno življenje. Kako bom srečen in ponosen, če mi bo uspelo pri svojih otrocih zaznati ta trenutek. Trenutek, ko bodo zreli, da zaživijo samostojno. Do takrat se bom trudil, da jih čimbolj oborožim z zgledi in nasveti, ki jim bodo pri osamosvajanju pomagalil.
Tako sedaj vidim svoje poslanstvo. Da sejem triatlonsko seme in poskrbim za rojstvo in razvoj triatloncev ter jih vodim v polnoletnost. Tega ne počnem z mladimi športniki, niti z vrhunskimi tekmovalci. Kakšni izzivi so pred mano ne vem in v tem trenutku niti ni pomembno. Lahko pa se ozrem nazaj. Bil sem v podobni funkciji, kot si ti sedaj, Mitja. Za mano je obdobje, ko sem vodil Triatlonsko zvezo Slovenije. Tudi iz tega obdobja imam zelo lepe in pomembne izkušnje. Bo kar držalo, da česa izjemnega v tej funkciji nisem dosegel. Sem pa spoznal, da se čez noč in v enem zamahu ne da prav veliko narediti. Vodenje zveze, postavitev organizacijske, strokovne in vseh drugih struktur je namreč zahteven in dolgotrajen proces, ki zahteva močno vero, jasno vizijo, dovolj znanja in predvsem ogromno potrpežljivosti. Vedno bolj sem prepričan, da je napočil čas, da se tudi na tem nivoju zgodi velik korak naprej. Pri tem te iz vsega srca podpiram. Samo želim si lahko, da boš znal povezati vrste in uresničil večino tistega, kar si si zastavil v svojem programu. Celo več, Mitja. Iz vsega srca ti želim, da bi uspel realizirati tudi tiste najgloblje in najbolj drzne cilje, ki jih nisi javno razglasil in jih nosiš globlje v sebi.
Tako kot je meni, s tvojo pomočjo, uspelo plavati bolje kot sem si upal javno napovedati, tako lahko tudi ti računaš na mojo pomoč pri realizaciji tvojih načrtov, če boš ocenil, da ti bo moja pomoč potrebna in koristna. Prepričan sem, da so med nami prvaki in olimpijci. Samo pokazati jim moramo pot in jim dati možnost.
Želim ti, da bi sanjal in živel drzne sanje!
Igor