Franci 22. junij 2009
Veš kaj se mi zaradi tvojih besed v zadnjem času večkrat mota po glavi? Ko takole po kakšni tekmi poslušaš starejše zagnane tekmovalce, ki si ob makaronih vneto pripovedujejo doživljaje in eden drugemu pritrjujejo kaj vse lahko oni, zahvaljujoč rednemu treniranju, vse pojejo… dva krožnika testenin, pol kile kruha, dve zajemalki golaža… Češ, saj tudi pokurimo…. Ti si mi pa pred časom enkrat rekel, da vedno temu pač ni tako. Vse pač ne izgori v plamenu ogljikohidratne peči. To konkretno poglavje bi potrebovalo še tvoje bolj detaljne osvetlitve.
Druga stvar, ki me zanima je, koliko ur treninga na teden pa ti še spraviš skupaj? Kako treniraš – 2 x na dan ali zgolj enkrat. Verjetno tam v Seattlu nisi tako zaposlen, kot tukaj, ko nas enkrat letno obiščeš in čas, verjetno, imaš. Samo koliko ti telo pri tvojih sedmih križih še zdrži? Ker jaz pri sebi opažam, da do preko trideset efektivnih ur na teden že kar težko pridem, kar je pri pripravah na havajski Ultraman kar potrebno, prav tako moram kar pametno razporejat težke in lahke dneve. Takega zaporedja treningov, kot smo ga imeli tam v letih 1995 – 1999, ko smo se z reprezentanco pripravljali na Evropska prvenstva, ne prenesem več, niti slučajno. Po štirih urah kolesa (in Igor je vsako uro stopnjeval, saj poznaš ta sistem…od 130 do 160 pulza), nato pa še 3 ure teka (in iz Kamniške bistrice dol sva letela 3,35 – 3,40/km). Ko sva po dveh urah in 50 min pritekla nazaj v Kamnik, je šel Igor še za 10 min teč na stadion, da je dobil točen tempo in zapolnil še 10 min, meni se je pa gladko šmirglalo in sem padel direkt v posteljo ter nisem mogel vstati niti za kosilo, niti nisem mogel iti spat domov, pa sem doma zgolj 3 km iz Kamnika. Drug dan smo imeli pa testiranje na kolesu, Ironmani na 10 km, olimpijci pa na 5. Mi smo, seveda, prej že 2 uri verglali po gorenjski, potem pa na test. Do dile. Ko smo se vračali v Kamnik, smo gledali Igorja, kako sploh ne more več vozit naravnost, začelo je rositi in na ovinku ga je samo spodneslo na drugo stran cestišča, direktno pod avto. Molil je glavo izpod odbijača, jaz sem zavpil fantom naj mu pomagajo, sam pa odkolesaril do zdravstvenega doma po rešilca. Pa so me tam na urgenci vsi čudno gledali, kaj delam na kolesu, saj so 14 dni nazaj rezali kolesarski dres z mene, tako sem bil potolčen (pri spustu s Černivca sem dobil sprednjo gumo med plohe na lesenem mostu in sem poletel preko 10m in to brez čelade – počena lobanja, pretres, olupljen kot krompir od gležnja do rame. So me 5 dni opazovali v bolnici, domov grede sem šel kupit novo kolo in čez 6 tednov smo osvojili medaljo na EP). No, tudi Igorja smo rešili izpod avta, pokrpali nadlaht in razen enega plavanja kaj drugega ni izpustil. No, malo me je zaneslo v zgodovino ampak to čem reč, da dan na dan ne morem več nažigat.
Sploh se teh stresnih treningov kar malo izogibljem, recimo teka. Včasih sem 1 x na teden tekel 4 x 7 km. Po asfaltu, opoldan, vsak km sem pritisnil na uro (in vsak krog je bil hitrejši). Sedaj sem ugotovil, da aerobiko lahko naredim na kolesu, ki ni tako stresen, tečem le toliko, da noge ne pozabijo za kaj se gre in poskušam jih obdržati čim hitrejše. In lani jeseni sem na LJ maratonu odtekel 21 km v času 1:15. In to brez specifičnega tekaškega treninga.
Tudi letos sem že kar nekaj dirkal in mi gre kar dobro, še kolo mi spet leti ko hudir – zadnjič v Celovcu na olimpiku sem imel povprečje preko 38 km/h.
Mislim pa, da malo premalo spim – postajam neefektiven čez dan – evo, spet je 2 ponoči… Franci – – kdaj se vidimo, kdaj nas obiščeš??
Miro