Vtisi, ki ste jih poslali iz tekme v St.Poeltnu, iz prve roke odražajo to, kar ste tam čutili, uresničili, doživeli, … Vsi po vrsti so pozitivni, polni lepih občutkov. Si upate reči, da ne greste nikoli več?
Dan rekordov 3K Športa, je zapisal Igor v vabilu za naše pisne prispevke. Ne bi se mogel strinjati bolj. Verjetno so mišljeni predvsem osebni rezultatski rekordi, ki smo jih dosegali kot za stavo.
Seveda je ta vidik zelo pomemben ali pa kar najpomembnejši, saj vsi iščemo merljivo potrditev za trud, ki smo ga do poka štartne pištole v jezeru Viehofner vložili v naše treninge.
Pa vendar, kaj pomenijo minute in sekunde za športnike našega kova, če nimaš nikogar, s komer bi delil pričakovanj, pa tudi negotovosti, bojazni in morebitnih strahov na predvečer tekme? Kaj pomenijo minute in sekunde, če nimaš nikogar, ki bi mu od srca zaželel sreče in vsega dobrega na sami tekmi oz. nikogar, ki bi tebi želel enako? Kaj pomenijo minute in sekunde, če nimaš nikogar, ki bi mu s stiskom roke ali objemom v ciljnem prostoru izrazil spoštovanje za dosežek na tako izjemni tekmi? Kaj pomenijo minute in sekunde, če nimaš s kom deliti veselja, navdušenja ali celo vzhičenosti, pa tudi grenkobe, razočaranja, bolečine ter drugih občutkov, ki si jih doživljal med in po tekmi?
Osebno menim, dragi 3K-jevci, da smo pravi rekord postavili na tem področju. Iskrene čestitke, predvsem pa zahvala vsem, ki ste na kakršenkoli način sodelovali z mano pri izmenjavi opisanih občutkov.
Robert Gornik
…..
Zadovoljen sem. Prvotni cilji so bili previsoki (pod 5 h) in prav res sem zadovoljen, da sem – najpomembneje – že na kolesu znal preračunati ETA in si zapovedal, da potemtakem pa lahko ostanek kolesa in cel tek lahko celo malo uživam, ko sem že v mestu.
In – spet najpomembneje – mi je to uspelo. Če sem bil pa česa pred, med in po dirki res vesel (izzvzemivši moje tri ženske, ki so itak krucialna reč v mojem življenju, tako pomembna, da sem se dal ubogi Lavrci zadnjo noč brez milosti brcati in mikastiti, ker ji je bilo v postelji zraven pretemno in je zlezla k nama na – kakopak – enojno ležišče), je bila vaša družba. Klepet in obešenjaške šale s celo ekipo pri preoblačenju, modrovanje z Iztokom, Marjanom, Obijem in Petrom ob čakanju, da nas rumene kapice spustijo v vodo, potem par besed z Alešo in Alešem na kolesu (in ponosen ‘dejmo’ Dragu, ki je pribrnel mimo nas ko en kiborg) pa potem prijazni pozdravi z Matjažem, Rokom, Mihom in Arturjem med tekaškim delom.
Če mene prašate, je to tisto, čemur strokovno rečejo neka socialna mreža, v kateri se človek počuti udobno in predvsem bolj varno kot bi se povsem sam. Eto, hvaležen sem vam za to. In se že veselim naslednjih izkušenj te vrste. Igorju sem pa itak že povedal, da je bila njegova prisotnost na dirki in to, da nas je vse počakal, ena zelo lepa reč. Aja: zvesto me je spremljala Matejeva čelada solzica. Pozabil si mi povedati, človek, naj zaboga ne sklanjam glave vrh klanca, ko se je švic dobesedno vsul na notranjo stran vizirja! Odtod tudi moj ‘veseli’ izraz med tekom: kako bi ne zgledal “kot da ga je en sam prešeren nasmeh”, ko pa se mi je ves zgornji del lobanje skrčil na velikost kivija.
Tone Vrhovnik Straka
…..
St.Poelten 1., 2., 3….zadnjič?
Čeprav zadnje čase bolj poredko vzamem pero (beri tipkovnico) v roke, se tokrat kot tršica že moram oglasiti.
Največ zaslug, da sem tudi to leto pristala v St.Poeltnu ima Anja..Ko sem po SP v Clearwatru popolnoma brez športnih ciljev kraljevala za bogato obloženo decembrsko mizo , me je prepričevala: »Daj prijavi se, gremo skupaj … Da ti kasneje, ko bo že prepozno, ne bo žal….«
In sem se prijavila…Vendar so bile tokrat moje želje v zvezi s tekmo povsem drugačne kot prejšnji dve leti. Prvo leto sem si zmage in s tem edinega slota v moji kategoriji res želela.To je bila obenem moja prva resna tekma po 12 letih in sem jo temu primerno resno tudi vzela. Načrtno sem se pripravljala in rezultat ni mogel izostati . Tekmo sem kljub hudim nalivom in nevihtam zaključila z odličnim časom 5:00:10.V normalnih razmerah bi to pomenilo čas nekaj minut pod petimi urami.
Nad organizacijo prireditve in vsemi tremi progami sem bila navdušena; to je bil prav gotovo eden najlepših triatlonov v moji karieri nasploh..Nastopilo je nekaj več kot 600 triatloncev in na cesti ni bilo nobene« gužve«…
Naslednje leto sem se v St. Poelten odpravila s četico 3-K ajevcev … Večina od njih se je prvič spopadla s polovičko. Imeli smo se res lepo ; pred tekmo in po njej. Navijači 3K in predajanje krone v ciljni areni so bili nepozabni. Sama sem si brez težav ponovno prislužila slot za Florido, vendar sem se z Anjo, Kajo, Dragom in Bobijem podala v borbo za njihovo mesto pod floridskim soncem še v Antwerpen. Odločila sem se namreč, da brez njih na Florido ne grem! Njihovih slotov sem si želela vsaj toliko kot oni sami.
Uspelo nam je. Skupno organiziranje potovanja in bivanje na Floridi je bilo veliko bolj sproščeno in zabavno kot prejšnje leto, ko sem bila za vse sama. V tem času smo postali pravi prijatelji in prav zaradi njih in še mnogih drugih meni dragih 3-k ajevcev, sem se letos spet vrnila na »mesto zločina ».
Kot sem že na začetku zapisala tokrat zaradi povsem drugačnih razlogov kot prvič…Na Florido v nobenem primeru nisem nameravala, ker bi bil to tretjič zapored res prevelik finančni zalogaj, pa še dvakrat je bilo čez glavo dovolj…
Ker pa si je vseeno vedno treba postaviti neke cilje, sem si jih:
- Preživeti prijeten podaljšan vikend v dobri 3-k družbi in se zabavati.
- Opraviti s tekmovanjem čim bolj elegantno in brez pretiranega trpljenja ne glede na izid ; no postavila sem si mejni čas 5 ur 20 minut., saj s slabšim rezultatom že ne bi smela biti zadovoljna…
- Najviše zastavljen cilj pa je bil v zvezi s tekom. Ker sem letos tudi tršica naj-naj tekaške skupince, katere del si je zadal za cilj preteči mali maraton pod 1uro in 40 minut (v tej smeri smo 3 mesece tudi pridno trenirali), sem si tudi sama želela doseči ta čas v tekaški preizkušnji polovičke…Kar je pomenilo, da bom morala prav po »šolsko » odteči v tempu 4min 45 sekund.
In kakšna je bila realizacija zastavljenih ciljev?
Ad 1) 200%; Drago, Matjaž, Iztok, Peter, Bobi, Suzana, Aleš, Ana in tudi vsi ostali, ki niste bili moji cimri …bili ste izvrstna družba. Hvala vam za vse prijetne trenutke in pomoč…Lepo je vedeti, da se lahko vedno na koga obrneš…
Ad 2) 200% Trpela nisem (najbrž bi vsaj malo morala), v zastavljenem času sem prišla v cilj, da o moji elegantni predstavi pri menjavah sploh ne govorimo. Tokrat sem prekosila celo samo sebe. Brez dvoma sem bila kraljica menjalnih prostorov.
Po plavanju sem najprej s taborniško natančnostjo iskala ženski garderobni šotor in po temeljitem dvakratnem obhodu ugotovila, da je šotor le eden in je ženska garderoba za predelno steno …Potem se je bilo treba seveda še temeljito obrisati, obuti nogavičke, lepo zložiti plavalno obleko in jo pospraviti v za to posebej pripravljeno najlon vrečko, da se ostale« cunce«, ki sem jih pripravila za primer močnega sneženja (rokavčki , anorak…) ne bi zmočile…In še je bilo drobnih opravkov …
Pravzaprav sploh ne vem , kako mi je vse to uspelo postoriti v manj kot 5 minutah. Pa še« prlaufat« do bicikla! Res sem »carica«!
Ampak 3-kajevci: NE ME POSNEMAT!!!
Ad3) Opa , tu bi se pa skoraj zataknilo.Ko sem v zastavljenem tempu ponosno »oddrobencljajala« zadnji krog na stadionu in odvihrala mimo Igorja, ki je vneto navijal, je moj tekaški čas kazal pod 1uro in 38 minut. Morala bi le zaviti levo in po preprogi v cilj…Pa me je evforija še enkrat ponesla v ciljno areno mimo bogato obloženih miz in navijaških množic…A glej ga šmenta , ko sem hotela v cilj, ga kar naenkrat ni bilo…Bil je le izhod v tretji krog..Ponovila se je Florida..Tokrat povsem po moji krivdi…Jadrno sem se obrnila, odšprintala v drugi smeri skozi ciljno areno in potem skozi cilj s tekaškim časom 1:39:53. Uspelo mi je… Šlo je res za las , ampak dramatičen vložek je vse skupaj le še popestril…
No pa še za konec.
Ponosna sem na vse vas, ki ste pogumno opravili s »polovičko«.
Čudovita družba ste..
V St. Poelten pa skoraj gotovo ne bom več šla. Moti me , da so organizatorji postali preveč pogoltni. 2400 tekmovalcev je za tako tekmo po mojem preveč. Zastoji v prometu pred startom, čakanje na hrano, čakanje na prevzem vrečk po tekmi, čakanje na tuš …, kamor koli seže oko same vrste in čakanje.
Morda pa si v naslednjem letu le uspem kupiti nov avto (Berlingo) in se z njim odpeljem spet na kako prijetno vaško tekmo..
Se mi bo še kdo pridružil?
Nataša Nakrst