Absolutno romantično, bi rekel Cigo v kakšnem Kusturičinem filmu. In res je, izšlo se je sanjsko. Ideja je padla kar med nekim tekaškim treningom, ko so se mi punce – tekačice smejale, ker sem šla na Bled z razklumpanim kolesom z otroškim sedežkom zadaj. In sem jim povedala, da to z levo roko (nogo) zmore vsaka od njih strenirank in da je vse v glavi itd. Da to niso zgolj floskule, sta preizkusili Marjetka in Tjaša, ki sta šli prvič (Marjetka z mojim starim trekom, Tjaša pa z nekim mestnim kolesom, ki je sicer kao imel neke prestave, ampak bolj za okus). Klavdija in jaz sva že nekaj vozili in nama ni bil ravno nek šok, Rok L. pa je po moje prišel le gledat, če bodo punce potrebovale kakšno pomoč (in jo je tudi ves čas nudil).
Po njegovi zaslugi smo šle po veliko lažji poti, kot sem si jo zamislila, z manj klanci in malo manj kilometri (natančno 68 od naše hiše do Zake). Roku in Klavdiji je bilo seveda premalo in sta švignila še na Pokljuko za urco in pol, z Marjetko sva še v kar čudežno dobrem tempu (vsaj zame) odtekli častni krog okoli jezera, potem pa sem si privoščila plavalni trening. Ko sem prišla nazaj, so bili že vsi na broju, tudi Matej M. z ženo (ki je nazaj v Ljubljano seveda _*tekel*_) in naš Andrej P., ki je odlično odtekel nek srčkov ali kakšen že tek v Bohinju. Potem smo jedli, pili, se valjali po soncu, s fanti sem še enkrat odplavala do otoka in nazaj, ugotovila, da imam težke roke in se spomnila na naše tadobre v klubu: nihče, ki sam ne poskusi, kaj pomeni preplavati 2, prekolesarit 90, preteči 21 in to eno za drugim, si ne more predstavljati, kaj pomenijo razultati naših na letošnjih dirkah. Ajde, plavanje še nekako, kolo tudi, tudi tek sam po sebi, ampak vse skupaj? Poskusite, ne bo vam žal. Še bolj boste cenili tiste, ki jim uspe in potem lahko govorijo še o čem drugem, kot zgolj o lastni pomembnosti in uspehih. Da o celem Ironmanu sploh ne zgubljam besed. No, naš pridruženi Ironman nas je potem odpeljal na kremšnite (kaj pa) in potem na vlak v Lesce (ne rečem, da ni pasalo, 6 EUR po glavi + biciklu). V Ljubljani še toasti in mali pir pri Žamucu (Rok je šel na govejo župco k mami, Andrej in Klavdija domov), tri gracije pa smo se malo treplale po ramenih in se medsebojno hvalile. Zame je seveda to šport, pa rečite, kar hočete. Vsaj plavanja je bilo za več kot en zelo dober hard-rock trening, čeprav sem na zadnji rundi do otoka že malo popustila. Ampak vse, kar dela šport lep, je bilo: vozili smo v tempu najpočasnejših, gledali okoli, se ustavili na servisu, v trgovini, na kavi; vozili smo se po trasi nove avtoceste (Ahhh!!!!); jaz sem z vpetimi nogami pri ničelni hitrosti padla kot torba; valjali smo se po pomolu ob jezeru, se basali z nasičenimi maščobami in gledali oblake in vodo in tisti kičast pogled na otoček in se smejali, smejali, smejali. In to je to, ne?
Naše različne trdote sem prosila za komentarje, pa dobila le to:
Klavdija: “ja, bil je krasen dan, malo športanja, malo izleževanja, prijetna družba… z veseljem se pridružim še na kakšnem kolesarskem izletu”
Rok: “za dodat res nimam kaj – res ipsa loquitur, BI ŠEL PA ŠE Z VAMI.”
Tjaša: je avtorica večine fotk, komantar je obljubila na netu, na hitro pa le to:“…le ponovit je treba. Ti pa prišepnem še to, da sem včeraj (nedeljo!) že ogledovala rokavičke, hlače in čelade v Intersportu… Juhuhu.”
Na Andreja resno računam v komentarjih, ravno tako na Marjetko.
No, smo vas “softiči” prepričali?!?
