Da bodo pa zapisi z otoka kronološko popolni, bi moral na začetku omeniti še četrkov nenapovedan obisk s strani Lance-ovih prijateljev iz USAD-e. So zgleda videli, da sem na expu vzel dve plavalni kapci »I M true«, tako da sta popoldne pozvonila moški in ženska, mi vzela kri in testirala mojo sramežljivost pri oddaji urina (samo moški, na srečo J). Birokracija seveda ni izostala. Pohvalno, da se tudi z nami AGrji ukvarjajo.
No sedaj pa k stvarem, zaradi katerih smo prišli sem. K tekmi torej. Letos prvič brez znamenitih štampiljk pred štartom, je nova tehnologija omogočila popolne nalepke štartnih številk na naše roke. Poleg obveznega sponzorskega napisa, seveda! Pridih romantične (triatlonske) zgodovine seveda ostal na štartu plavanja, 2000+ živčnih obrazov po ozkih stopnicah na tistih nekaj kvadratnih metrov peska in potem z metuljčki v trebuhu in obotavljajočim korakom naprej v morje. Kot da bi bili geli pred štartom zadnja večerja. Pred pralnim strojem, seveda! Zvok topa v trenutku spremeni nervozo v boj za preživetje, kjer se je skoraj bolje izogibati roza kapicam kot modrim. Z elektroliti bogata morska voda sicer res pripomore k boljši plovnosti, ima pa prav tako negativni vpliv na težo želodca. Tako da se ti (bojda dobri) 4 kilometri v oceanu kar vlečejo. Nekateri so sicer spet videli delfine, sam sem pa večino časa iskal nepreveč brcajoče noge. Po drugem obratu nazaj proti pomolu, se mi je ob pogledu na uro skoraj začelo smejati, sem že začel sanjati o nekih pred tekmo nerealnih številkah, tako da je bilo nazajgrede kar lažje plavati. Potem pa me je iz sanj ob prihodu na stopnice pomola zbudil lop s plohom po hrbtu, nekdo v glavi pa se je zadrl, naj raje začnem delat. In neham sanjat. In na začetku kolesa po Kuakini Hwy in prvih km do letališča res ni bilo časa za sanjarjenje, nas je bilo toliko kolesarjev. Bilo potrebno non stop pazit, na tistih 7m in na pravilno prehitevanje. Potem se je pa kar razpotegnilo in, še pomembneje, začelo je frčat. Bočni veter predvsem v hrbet, klanec na Hawi pa prišel še prej kot v nedeljo zvečer. Tudi legendarni vetrovi proti vrhu so bili relativno mili, sploh glede na lansko leto. Je pa tudi res, da je Veter iz letošnjih Lanzarotov še vedno v živem spominu, tako da se mi je ob pogledu na povprečno hitrost na obratu nazaj navzdol kar smejalo. OK, navzdol tokrat ni zmanjkal prestav, je bilo potrebno kar poganjat, ampak nič zato. Sploh ker sem se dobro počutil. In ker sem začel sotekmovalce potem na Queen K prehitevat. Tako kot so ostali kolesarji lani meni pobrali energijo, se mi je zdelo, da sem vsakemu prehitenemu letos sam odvzel malce energije in potem lažje do naslednjega prišel. In tako vse nazaj do Kone. Mi tudi veter v prsa na zadnjih 40 kilometrih, ki se je medtem zbudil, ni preveč ubijal volje do poganjanja. Prihod v drugo tranzicijo pa z mešanimi občutki in obotavljajočim korakom. Je bil pa tokrat pogled na uro toliko bolj spodbuden, tako da sem spet na hitro malce posanjal J< Kar je trajalo ravno prvih nekaj metrov, dokler me ni nabijanje v razbeljen asfalt spet postavilo v realnost. Tokrat malce bolj milih temperatur kot lani, tako da se je led opazno počasneje topil za dresom. In razdalje med okrepčevalnicami so bile letos tudi (vsaj navidezno) krajše. Začetni kilometri po Alii drive so bili skoraj užitek za tečt, sploh ob bučnem navijanju. Ko ti pa še najbližji sporočijo kakšno statistiko, vzlic odsotnosti wi-fi-ja poslano iz daljne Slovenije, potem se pa zdi predhodnja odločitev za »ta hitre« superge žebljičeknaglaviček. Samo en problem je z maratonom, vsi vemo, koliko je dolg. Oz. z drugimi besedami, prvih 10 kilometrov ne pomeni nič. Sploh ko imaš pred sabo še vzpon na Palani, in, še huje, Energy lab. Ki je narejen, da ti ubije energijo že dolgo preden vidiš smerokaz zanj. In kjer s prepovedjo navijačev poskrbijo, da je energija res samo od tekmovalcev in nobenih drugih. Vzlic temu je torej zadnjih 15 kilometrov borba s samim sabo, utrujenostjo, vročino, dehidriranostjo, motivacijo, žulji, vročim asfaltom ter tablami, ki govorijo koliko je še do Mike Rilleya. In seveda borba z ostalimi, tako tistimi ki jih loviš, kot tistimi, ki te še gledajo v podplate. Dolg zmeren klanec prinese tokrat hiter strm spust po Palaniju ter dodatno bolečino v kričeče kvadricepse, sledi stran od cilja vodeči in vzlic temu vlečoči se Kuakini in potem končno zavoj v cilj. Zadnjih 500m sezone, huronsko navijanje, utripanje srca nekje v glavi, zadnjih 100m, pljuča stisnjena v velikost pločevinke, cilj in pogled na uro, nerealno… Spet raje končam na tem mestu.
Za končne vtise in nadaljne odločitve bo pa potrebno še malce počakati. Ob 4h ponoči, dobrih 12 ur po finisher medalji res ni čas za kakšne daljnosežne odločitve. Lahko pa vseen napišem, da se je tudi letos splačal. Vseh budilk, odrekanj, truda, vseh »kje so mene najdl!«.
Klemen
vir: SIOL.net