So me opomnili, da moram zaključiti s havajsko kronologijo kot se šika, da bo ostalo vse zabeleženo. No, kar se tega tiče, moram res napisati in se zahvaliti za klubski sprejem vreden čistokrvnega profesionalca. Privatni prevoz iz letališča v Bojanovi domeni ter nato klubska dobrodošlica mi bosta res ostali v lepem spominu, hvala vsem. V bistvu še zdaj ne vem zakaj, bila je samo tekma, nobenemu nisem rešil življenja, bilo je čisto zame… Ampak pritoževal se vseeno ne bom J
S piko na i je pa Igor imel v mislih še dogodek, s katerim se vsako leto zaključi triatlonski ples na otoku. Zadnje srečanje preden se udeleženci spet raztepemo po svetu, kjer se v slovo pred novimi tekmami spet malce pomerimo drug pred drugim. Kot v popolnem nasprotju v primerjavi z dnevi pred tekmo, se tokrat kar malce tekmuje v obratni smeri, torej v tem, kdo je največ kondicije, forme, mišic in sklepov pustil predhodni dan na lavinih poljih. Tudi po tej tekmi hoja robotov loči tekmovalce od navijaške podpore na dlje kot živozelene »IM Kona athlete« zapestnice.
Podelitev se po obveznem polnjenju tako ali drugače izpraznjenih zalog začne s tradicionalnim kulturnim programom, nato pa vsesplošno prisotno šnicl-komo razbijeta od napornega dne hripavi glas Ironman-a Mike Rilley ter šeskorajvečja legenda triatlona Bob Babbit. Tisti, ki so prejšnji dan najmanj časa premagovali valove, vetrove in vročino dobijo v roke tradicionalne pokal-posode v kategorijah po naraščajoči življenjski modrosti, same zmagovalce pa oblečejo v zmagovalne majčke, ki se jih ne da kupiti v Ironman trgovini. Obvezno slikanje na odru, vmes kakšna šala, zanimiva prigoda ali statistika s tekme, lasje na stopničkah pa postajajo čedalje bolj sivi in redkejši, vsaj na moški strani. Postave in telesna sestava pa večinoma ostajata na enakem nivoju, če že, se s starostjo hitrost prihoda na oder le stopnjuje. Kot da so izkušenejši že začeli pošiljati signale za naslednje letno tekmo. Najstarejši finišer pa je letos prišel iz ženskih let, Američanka Harriet Andersson je tudi letos prišla v cilj le nekaj minut pred polnočjo. Svoje dvominutno izboljšanje časa pa je pripisala večjemu volumnu treninga v malce počasnejšem tempu!
Potem so pa oder zavzeli za denar in nesamozaslavo bojujoči se tekmovalci. Pri ženskah je med zmagovalnim govorom v neugodnem soju močnih reflektorjev svoje sotekmovalke še zadnjič v tej sezoni namučila hitro tekoča Avstralka Mirinda Carfrae, do svojih moških sotekmovalcev pa je bil z jedrnatejšim govorom prizanesljivejši Belgijec Frederik Van Lierde.
Naslednji dan, v ponedeljek, pa se je Kona spet začela potapljati v svoj triatlonski spanec. Zapestnice so začele izhlapevati iz rok obiskovalcev, sponzorske okrepčevalnice so izginile iz ulic, kolesa so se tokrat v kovčkih po Queen K vračala proti letališču. Za konec lahko zapišem le, da če dobim še prtljago ter kolo nazaj, bo to zame že prav kičasta zgodba.
Galerija slik je TUKAJ.
