Prispeval: Klemen
Dolgo je bilo tudi letos potovanje na drugi konec sveta, trije avioni so pa presenetljivo hitro minili. Soparno vroč vetrič, ki je v preteklem zimskem času tolikokrat lajšal ljubljanski jutranji mraz, je ostal v popolnem spominu od lanskega leta.
Edino kar se je spremenilo od zadnjih spominov je skoraj neprepoznavna Kona. Brez plakatov, reklam in oglasov za zdrave malice, na žvižganje visokoprofilnih felten je treba dolgo čakati, jutranji tekači so večinoma domačini. Queen K je prav tako še neokrnjena s strani aero-kolesarjev, na stopnicah na Dig-me plažo se da naužiti jutranjega sonca. Na prvi pogled Kona spi, vendar se počasi in vztrajno prebuja v triatlonski vrhunec leta (dolgoprogaški, seveda 
. Val takšnih in drugačnih nasvetov, člankov, reklam, promocij in obujanja spominov bo vsak čas pljusknil iz interneta in ulice se bodo zbudile. In spet bo vse »po starem«.
In ko smo že pri starem, na klancu iz Hawija še vedno zmanjka prestav, veter še vedno povsod piha v prsa s strani, Queen K ni niti 5m naravnost, do zadnje boje se še vedno vleče kot ponedeljek v službi in klanca na Palani ravnotako še niso zravnali. Ja, pa kaj bi dal za tako vodo na Kodeljevem. Jutranje plavanje z delfini in morskimi želvami je pa že kič.
Torej uživancija, zvok štartnega topa je še daleč, živčki so pod kontrolo. Res pa tudi je, da se z vsakim videnim tekačem v triatlonskem dresu malo v trebuhu prebudi tisti rahlo neprijetni občutek…
