V poročilu opisujem tretji del priprav oziroma treningov, ki so potekali v dveh delih, v Qatarju in Sloveniji (29.5.2014 sem se vrnil domov), ter potek tekme same.
Priprave
PLAVANJE – Treninge sem odplaval po predvidenem programu dvakrat tedensko. Na treningih doma sem ugotovil, da sem kar se razdalje tiče kar dobro pripravljen, izgubil pa sem na hitrosti. V celotnem obdobju sem preplaval 285km, kar sem ocenil za uspešno in dobro bazo za tekmo brez težav pri plavanju.
KOLO – Kolesaril sem prav tako po predvidenem programu. Sem pa imel kar nekaj težav zaradi enoličnosti kolesarskih tras. Motivacijskih težav. Nekaj ovir so predstavljale tudi že temperature saj so v drugi polovici maja termometri zvečer, ko sem treniral, še vedno kazali 37, 38 stopinj. Čez dan so bile temperature uradno 45, na avtomobilskih termometrih pa je kazalo 48, 49 stopinj. Na srečo pa je bila vlaga še vedno relativno nizka. Smo pa zaradi temperatur naše petkove jutranje ture pričenjali ob 5.30.
V juniju, ko sem kolesaril doma, sem nekaj več poudarka dal na višince in jih odpeljal kar presenetljivo solidno. Sem pa v prvih desetih dneh imel na treningih v primerjavi s Qatarjem povišan srčni utrip, tam nekje okoli 10 udarcev na minuto. Sem pričakoval ravno obratno. Odpeljal sem dva daljša treninga (4 in 5 ur), na traso tekme v Celovec pa nisem šel. Vse skupaj sem prekolesaril 3.203km kar sem (kljub malo višincev, 11.277m) prav tako ocenil za primerno.
TEK – S tekom pa mi ni šlo po planu. Večji manjko kilometrov sem imel kot opisano že v februarju, slaba pa sta bila tudi april (79km) in maj (113km). Razlog je bil v poškodbi mišice, ki je kar nekaj časa nisem mogel sanirati ter v temperaturah, ki so mi bile res velika ovira.
Doma sem se nato bolj približal predvidenemu programu treningov, sem pa prav tako imel sprva povišan srčni utrip. Razdalje sem kar nekako zmogel, a kot pri plavanju sem tudi tukaj izgubil na hitrosti. Številka pretečenih kilometrov se je zaustavila na 1.158km, s čimer pa nisem bil zadovoljen. Zelo realno je bilo na tekaškem delu tekme pričakovati težave.
IM AUSTRIA 2014
V Celovec sem se odšel v soboto zjutraj ter se sparkiral v bližnjem avtokampu v katerem sem imel predvideno nočitev. Ker sem imel od srede do petka resnejše zdravstvene težave sem po dvigu štartne številke in oddaje kolesa poležaval v avtu in razmišljal ali naj naslednji dan sploh grem na tekmo, saj je bilo počutje še vedno nič kaj tekmovalno nastrojeno. Nič, počivaj in boš videl zjutraj kako bo.
Nedelja se je zame začela ob 4.45h, počutje na moje veliko olajšanje zelo solidno. Tekmo sem začel v prvem valu. Postavil sem se v drugo vrsto tekmovalcev, a mi je sedaj žal ker se nisem kar v prvo. Kajti, ko se je tekma pričela me je do prvih zamahov prehitelo preveč tekmovalcev in se nato nikakor nisem mogel povleči ven iz jedra množice. Pa ne da bi me motilo tisto udarjanje in prerivanje, to sem pričakoval, motilo me je ker zaradi stalnega prerivanja in zaletavanja z drugimi tekmovalci nisem nikakor uspel plavati tehnično učinkovito. Čeprav sem odplaval brez težav, tudi utrujen nisem bil kaj dosti, sem bil po svoje nezadovoljen ker nisem na začetku stekel hitreje. No, plavanje je minilo z meni zanimivim zaključnim delom v kanalu.
Menjava prepočasna. 8 minut. Prepočasen tek/hoja do menjalnega šotora, težave z obuvanjem nogavic, pa neprevidnost nekega tekmovalca, zaradi česar mi je kolesarska oprema (čelada, očala, rokavice) letela na tla po šotoru in moje nestrpno pobiranje le te.
Sem pa bil vesel kolesa. Trasa kot sem napisal neznana, kar mi je bila še posebna draž. Začel sem zelo zmerno, saj potrebujem kar nekaj časa, da se na kolesu dobro ogrejem. A tokrat je bilo ogrevanje dolgotrajno. Nikakor mi ni hotelo steči, pa čeprav je bilo počutje dobro. Noge so bile težke. Težko pa je bilo tudi opazovati kako so drugi kolesarji z lahkoto kolesarili mimo mene.
kolesarjenje 1.krog
Do prvih vzponov še vedno ni bilo tistih pravih lahkih nog. A zanimivo, na vzponih mi ni bilo težko. Najbolje in najlažje sem kolesaril na odseku 90 – 120km, žal pa proti koncu tega odseka dobil kazen penalty box-a. Črno. Tam nekje na 110km je nastala skupina kakšnih 20 kolesarjev. Nisem niti vedel kam v skupini naj se dam. Da bi jih vse prehitel…tako dobro mi spet ni šlo, da pa bi jih vse pustil naprej, to pa tudi ne. Črni karton je bil glede na pravila recimo kar upravičen saj med seboj nismo imeli zahtevanih razdalj, a glede na situacijo bi po mojem bil bolj primeren rumeni karton ali pa le opozorilo. Smo pa bili te sreče črnega kartona v skupini deležni le trije kolesarji, ostali so opazili kaj se dogaja in nekako začeli večati razdalje kar je sodnico zadovoljilo. V penalty box-u je bil kar dren, postanek pa je porušil moj dober ritem kolesarjenja. Vožnja mi je nato postajala težja, glede na razdaljo pa je bilo to tudi razumljivo. Večino drugega kroga sem kolesaril v dežju kar mi ni ustrezalo (pa saj verjetno nikomur ne), spusti in ovinki so bili počasni, previdni, tudi na ravninah se je hitrost zmanjšala. Zadnji kilometri veter v prsa, a cilj kolesarskega dela tekme je bil blizu in je šlo. Sem pa imel kolesarjenja že dovolj. To je bila sploh moja najdaljša kolesarska tura do zdaj.
Menjava zopet daljša. Tokrat zaradi utrujenosti in pa nepričakovanega vozla na vrvici menjalne vrečke zaradi česar nisem mogel normalno pospraviti kolesarskih stvari.
Začetki teka so bili dobri. Tempo in utrip kot predvideno, v nogah pa nepričakovana lahkota. Celo prijetno mi je bilo teči. Nekje do 10km. Nato pa se je stanje začelo spreminjati, slabšati. Močno slabšati in to hitro. V parih kilometrih sem prišel v fazo, ko mi je tek postal težek, mučen. Seveda tudi zelo počasen. Po dveh urah teka sem popil zadnji gel nato je bilo z geli ali kakšno drugo hrano konec saj me je že sama misel, da bi kaj pojedel silila na bruhanje. Pred menoj pa še 20km. Tole bo pa težko. In je res bilo. Kot marsikateri tekmovalec v težavah sem si tudi sam sproti določeval vmesne cilje (tisti ovinek, obrat, navijači, park, okrepčevalnica….) in jih počasi enega za drugim dosegal. Tempo teka je padal in padal. Hoja na okrepčevalnicah je postajala vedno daljša. S hrano še vedno nič, sem pa na vsaki okrepčevalnici pil. Pred tekmo sem si rekel, da karkoli se bo na teku dogajalo, poskušaj čim manj hoditi. In s tem sem se sedaj najbolj ukvarjal. Ni me več zanimalo kakšen tempo teka in srčni utrip imam. Samo čim manj hodi. In tako sem nekako tekel, vsaj meni se je zdelo da tečem. Se pa nikoli nisem spraševal zakaj se to grem ali da bi razmišljal o odstopu s tekme, kar je bilo zelo pozitivno. Od 36 – 40 km sem vsak kilometer hodil 100 metrov nato 900 metrov tekel, zadnja dva km pa ponovno tekel v celoti. Pred zadnjim ovinkom sem bil deležen še zadnjih spodbud oziroma prvih čestitk naših 3k navijačev in poln veselja, ponosa in olajšanja prišel v cilj.
v cilju
Tako je bilo to. Vse skupaj zelo zanimiva izkušnja, pa še 490 eur vreden nahrbtnik imam J. Nahrbtnik s katerim sem ponosno paradiral na dopustu, moji otroci pa so se zabavali, ko so me večkrat na dan vprašali »gospod, a vi ste bili pa na Ironman-u«.
JA, sem bil.
dragocen nahrbtnik
Boštjan