Zjutraj vstanem. To je dan za Ironman! Pojem dve kajzerici z marmelado, se oblečem in ne-vem-več kolikokrat preverim, če imam vse s seboj. Komaj čakam na štart, da bo mi ne bo treba več razmišljati kaj moram vzeti s sabo, kje moram kaj storiti, kakšna so pravila, ali sem si vse prav pripravil…. In že hodim peš proti prvemu menjalnemu prostoru. Jutro je lepo sončno, piha zmerna burja. Razmišljam o pripravah na štart… »Živijo Matjaž!« zakliče Kaja iz avta in me razveseli. Čakaj! Kako me je opazila iz vozečega avta in še iz druge strani ceste pa še v hrbet? Seveda, 3K dres! Dobra naložba, kot se bo izkazalo še večkrat ta dan.
Prispem do menjalne cone in začne se procedura pred startom: kontrola kolesa, priprava bidonov, geli, kontrola menjalne vrečke, WC, oblačenje v neopren, oddaja bele vrečke… In že čakamo na startu v koloni. Start se odvija počasi in, ko se pomaknemo malo naprej, se odpre pogled na plavalno polje… kaj pa je to?! Zmeda! V zalivu je nekaj plavalcev že mimo drugega obrata, nekaj jih plava levo nekaj desno od boj. Tudi sodnik ob pogledu na zaliv obnemi in ne zmore dati prepričljivih navodil. Malo zbegan se vržem v vodo. Začnem v smeri boje, ki označuje prvi obrat. Po prvih nekaj sto metrih, plavajo plavalci pravokotno na mojo smer? Preverim smer in nekje v daljavi komaj opazim nekaj rumenega. Seveda, boja se je prevrnila. Smer plavanja in orientacijo otežujejo tudi valovi, ki so čedalje višji. Proti koncu plavanja se število plavalcev v moji bližini močno poveča. Prihajajo iz vseh smeri. Končno kopno. Komaj pridem iz vode, že zaslišim 3K navijače. Super, hitro v menjavo. Predogled menjalnega prostora in predpriprava opreme za kolo pred tekmo mi olajšata menjavo.
Kolo začnem z mislijo na burjo, ki otežuje prvi del proge. Z nekim rusom se izmenjaje prehitevava. On je hitrejši v ravnini, jaz v klanec. Kar naprej prehitevam ostale kolesarje, še posebej v klance. Spremljam opazovalce v starih istrskih vaseh, večinoma so starejši ljudje. Nasmejim se komentarju neke babice ob poti : »Ako su ovi ludi, onda …«. Komaj čakam na Svetivincenat, kjer se klanec prevesi v spust. Zdaj pa navzdol, hitro proti Puli.
 |  |  |
Oddaja kolesa, čevlji in kapa za tek in že sem iz menjalca. Takoj na začetku teka me pozdravi Igor, kar mi da novega zagona. Kmalu za njim pa še 3K ekipa! Verjetno so opazili, kako so me razveselili. Tudi Saša na drugem koncu kroga me razveseli. Proga je lepa, malo ob morju, malo po mestu in mimo Arene. Tudi na teku prehitevam tekmovalce, imam še dovolj moči za svoj tempo.
Navijači mi dajo dodatno vzpodbudo. Tudi moja plavalna (m)učiteljica Simona me spodbuja. Večkrat slišim »Dajmo 3K!« od nepoznanih ljudi. Srečam sotrpine iz kluba: Peter drvi stopničkam naproti, Lovro ima probleme in nadaljuje v svojem tempu, Mirjana je dobre volje in sproščena, Obija na žalost ne opazim. Prvič grem mimo Arene, pa drugič in tretjič. Še zadnji krog… Tik pred vstopom v areno še klanček in iztek v cilj v centru Arene. A je že konec? A mora biti konec!
Ironman Pula 70.3 je bil moj tretji triatlon, drugi na pol-Ironman razdalji in prvi iz serije Ironman. V splošnem je bila to lepa tekma z grenkim priokusom, ker so morali razveljaviti rezultate plavalnega dela. Zadovoljen sem tudi s svojim nastopom.
Zahvaljujem se vsem navijačem in sotrpinom na treningih!
Matjaž Mandelj