Čas za novo poročilo. Z Bojanom sva se pred kratkim pohecala, da bi lahko namesto poročila kar skopirali skupne pogovore, ki jih imamo IM devičniki (Matjaž, Bojan, Marta in že IM Andrej P.) med seboj na Facebooku, kjer se bodrimo, tolažimo, pohecamo, svetujemo glede opreme, prehrane … pa še kaj bi se našlo, zaradi česar tega ne bom objavila ☺.
Torej, osemmesečne priprave oz. popotovanje proti mojemu cilju so se pričele. Zima je namenjena pretežno tekaškemu in plavalnemu delu, kolo počiva in nabira prah.
Za spremembo bom pričela s plavanjem. Pa da ne bo spet samo jamranje in tarnanje, se moram za spremembo pohvaliti. Končno sem “splavala” ☺. Po enem letu treninga, sem končno dobila občutek za drsenje, iztegovanja roke spredaj in moram reči, da je plavanje takoj lažje. Ko slišim razdalje 2 x 1500 m, 1000 m + 500 m + 1000 m, se ne premaknem več na konec kolone, ampak lepo pridno plavam nekje na sredini četice in pridno odštevam metre. Vsako razdaljo si razdelim na več manjših (recimo 500m) in kar gre ☺. Priznam, da sem res zadovoljna sama s seboj glede tega napredka. Je še rezerve, ampak glavno, da se plava. Bi se pa rada zahvalila predvsem Alešu (in seveda vsem ostalim plavalcem), ki mi nesebično pomaga z narekovanjem tempa, me tudi počaka, da se mu prilepim na noge in potem “drviva” iz ene strani bazena na drugo stran. Z njegovo pomočjo včasih, ko je res težko, iztisnem tiste zadnje atome moči za zadnje metre. Zaključek treninga oziroma “analiza” se skoraj vedno konča v gradu Kodeljevo ob metinem čaju in veliko smeha.
Odsek razmišljanja med plavanjem 1500 m:
“Sej bo, Marta, ti to zmoreš … 50 … To je le trikrat po petsto, pis of kejk … 100 … malo prehitro gremo, upam, da me ne zmanjka na koncu … 150 … upam, da Aleša ne moti preveč, ko ga božam po podplatih, samo da ga ne izgubim … 200 … joj, pa kdo me skoz boža po podplatih, kako si upa … sranje, a je 250 al 300 … zdej bodo pa kmalu ta hitri pridrveli mimo, naj me še ne prehitijo, prosim, sej ne grem tako počasi, pliiiis, vsaj petsto naj odplavam, preden me prehitijo … nekje okol 400 … kaj pa to plava pod vodo, joj, ne razmišljaj o tem, voda je čista, topla, … recimo prva tretjina je za mano … juhuuu … 50 … joj, nekdo se mi približuje ob strani, okej to je šlo kr v redu … 100 … zeleni tornado M. na levi strani, glavo pod vodo hitrooo, preden te zalije, brez panike Marta, na tekmi bo tega še pa još … 150 … pa sej to pa res ni nič takega, še malo, pa bo konec … mogoče pa bi se postavla na konec kolone, da ne bo psihičnega pritiska nad mano, ker nekam težko diham … ne vem več, koliko dolžin me čaka, samo še plavam in čakam, da se zaustavimo … konec, jupiii, končno … kaaaj? a še enkrat? A se hecaš … 50 …”
Sredi januarja mi je uspelo prvič preplavati dobrih 5000 metrov. Še kar ne morem verjeti, kar šlo je. Verjetno sem bila najbolj srečna oseba na svetu v tistem trenutku, ko sem dojela, kakšno razdaljo sem preplavala.
Seveda pa še vedno pride kakšen trening, ko ne gre tako, kot si želim, ampak nič hudega. Takšnih treningov je vedno manj.
Tek: decembra je šlo odlično. Kilometri so padali kot za stavo, klanci niso predstavljali nobene ovire. Začetna vnema in navdušenje nad treningi sta pripomogla k temu, da je na začetku kar letelo, tempo je bil prehiter za to pripravljalno obdobje,na kar me je hitro opozoril Igor. Pomembna je dolžina in ne intenzivnost. Potem sem malo zabremzala in nadaljevala v bolj umirjenem tempu. Spet zahvala moji tekaški skupinici Marjeti, Alešu, Mitji, Miču, Andreju, Leonu pa še kdo se občasno znajde tukaj. Z vami je vse lažje. Imamo se res fajn. Pogovorni tempo, hecanje, smejanje, pripovedovanje zgodb le še polepšajo tekaške treninge, le kadar je treba sopihat na vrh Rožnika (tudi po petkrat), takrat pogovor nekoliko zamre. Ne vem, zakaj ☺.
Novo leto in januar. Vsa nestrpna sem pričakovala zadnji trening v januarju, ko nas je čakal tek okoli Ljubljane (33 km), saj nisem še nikoli prej pretekla toliko kilometrov. V decembru sem brez težav pretekla 24, 26 km, zato sem optimistično gledala naprej. Ampak vse je potekalo preveč gladko, da bi se tako nadaljevalo. Nedelja, slabi dve uri teka v planu, pridno tečemo po PST-ju, nekje na 12 km čutim čudno zbadanje, nadaljujem še slab kilometer, potem pa – konec. Bolečina na notranji strani gležnja je prehuda, skupina mi ne dovoli nadaljevati, češ, da bo samo slabše. Še več, ustavijo se in solidarno začnejo hoditi z mano. Kapo dol. Vendar jih hitro naženem naprej, saj nima smisla, da vsi zmrzujemo, sama nadaljujem žalostno potovanje proti kar oddaljenemu cilju, vendar me tolaži to, da me Andrej pride na pol poti iskat. Med hojo me prehitevajo ostali 3kajevci, … žalostna … razočarana … Hitro obisk fizioterapevta, vneta tetiva, par dni počitka in obkladki in bo vse ok. En teden pozneje ponovno na štartu, v planu sem imela nekoliko krajši tek kot ostali, da ne pretiravam takoj. Po pol ure teka ponovi vajo….zbadanje na drugem mestu, takoj odneham, nadaljujem pešake proti avtu, ostali 3kajevci me spet prehitevajo … spet razočaranje, še več strahu, kaj se to dogaja zdaj, kako bom trenirala, kako bom pretekla maraton…ta vprašanja so se pojavljala v glavi še cel preostanek nedelje, mislim, da se je pojavila celo rahla depresija ☺.
Vendar sem po dolgem razmišljanju, da se mi je že kar kadilo iz glave, prišla do ugotovitve, da so poškodbe sestavni del treninga, od mene je pa odvisno, kako bom nadaljevala. Ali z glavo skozi zid, tako kot sem to običajno delala, ali pa se bom ustavila, najprej sanirala poškodbe, istočasno spočila organizem, prilagodila trening. Odločila sem se za zame čisto nov pristop, torej drugo možnost. Zgleda, da sem imela pred decembrom premalo tekaških kilometrov za takšne treninge, sklepi, mišice, ligament se še niso privadili … En teden tekaške abstinence, potem pa spet počasi naprej, vendar z nekoliko manjšo količino tekaških kilometrov ter nekoliko predčasnim dodajanjem kolesarskih kilometrov.
Zaradi teh poškodb sem pričela s kolesarjenjem nekoliko prej kot je bilo predvideno. To me je spravilo v takšno dobro voljo, da sem skoraj zavriskala od veselja. Vse je za nekaj dobro, tudi poškodba … Ko je pa še preostanek naše triperesne deteljice dobil dovoljenje za pričetek kolesarjenja, sem pa res zavriskala. Z Bojanom in Matjažem smo se dogovorili za prvo skupno rundo, pridružila sta se nam še Andrej P. in Gregor S. iz 3K ter prijateljica Danijela.
Prva runda je bila odlična, lepih ravninskih 75 km na sončku, v dobri družbi je dalo zagona za prihodnje treninge. Torej od zdaj naprej med vikendom kolo, glede na moj delavnik in temo zunaj, pa lahko dodam kolo zaenkrat le ob sredah, česar se že veselim … še posebej dveh ur pavanja po kolesu 😉
Če naredim zaključek teh dveh mesecev:
- Velik napredek v plavanju in mogoče občasno celo veselje med plavanjem ☺
- Dobra tekaška baza z nekoliko grenkim priokusom vnete tetive
- Začetek kolesarjenja pomeni nasmešek na obrazu kljub poškodbi ☺