Najprej kratka zgodbica, kako smo jaz, Žiga (brat dvojček) in Alex prišli do prijave v 3K šport. Sam sem v začetku leta iskal možnost, da bi se podal na kratek oz. daljši trening kamp. Sem član Triatlon Kluba Tri Team Chaos, ki ima sedež na Dunaju, ker pa sami ne organizirajo trening kampov sem si rekel, da bom pogledal če bi se lahko pridružil kateremu od slovenskih triatlon klubov na pripravah. Tako sem prišel do 3K Šport, kjer sem doživel pozitiven sprejem, zaradi katerega sem se brez pomislekov odločil za kamp v Dugi Uvali.
Zaradi oddaljenosti smo se “dunajčani” (beri: dva slovenca in en “tapravi” kanadčan, kot nas je vprašal policist na mejnem prehodu v Sečovljah) v DU odpravili že dan pred pričetkom treninga. Alex slovenije “še” ne pozna, zato smo se na poti v Istro ustavili v Ljubljani, kjer smo v Güjžini preiskusili domač bograč, si ogledali staro mestno jedro in se povzpeli na Ljubljanski grad. Pot nas je nato vodila v slovensko primorje, kjer smo se na kratko ustavili še v Piranu. Zvečer smo “končno” prispeli v Dugo Uvalu in se nastanili v hotelu.
1.Dan
V petek zjutraj smo nato spoznali vse prijavljene člane, ki so nas zelo toplo sprejeli. Takoj zatem je sledil prvi kolesarski trening, ki je bi vsaj zame osebno zelo zanimiv. Že pri vzponu v klanec, kjer sem kolesaril ob boku s Petrom, Bojanom, Igorjem in še kdo bi se našel, sem ugotovil, da se z njimi ne morem kosati. Ko sem slišal podatek, da je imel Igor pri 200W moči puls 120 moj pa se je gibal okrog 170, sem vedel da se v tej skupini ne bom dolgo vozil. Po navodilih Igorja smo se prvih 30 minut “držali” skupaj, ko pa smo se odcepili, mi je rekel naj se držim njihove skupine (mislim da vsi veste kdo je bil zraven 
) sam pa sem že tedaj dihal na “škrge”.
prvih 15′ v elitni skupini…
Ko sem po 1 km za sabo zagledal še eno manjšo skupino (v njej so bili Boštjan, Lovro in Marjeta) sem Albinu sporočil, naj pove Igorju, da sem se jaz odcepil. Po koncu prvega treninga sem tako že vedel v kateri skupini se bom peljal naslednji dan . Po kolesu je sledilo kosilo in zaslužen spanec. Popoldan pa je sledila še ena ura teka med katerim smo se pobližje spoznali še z “novo” triatlonko Andrejo.
2.Dan
Zjutraj je bilo regenerativno plavanje, ki je potekalo brez zapletov in težav. Po zajtrku je sledil kolesarski trening v že vsem (samo nam trem ne) znani klanec – na Muntić. Tokrat sta se naši skupini pridružila še Alex in Obi. Trening je potekal kot po maslu in kot bi mignil smo že bili na kosilu. Popoldne sta sledila regeneracijski tek, med katerim smo raziskali bližnji gozd in obalo , ter knajpanje v morju. Zvečer je sledil sestanek o tem kakšno traso bomo izbrali za jutrijšnjo pet urno kolesarenje. Pri izbiranju trase je pomembno vlogo odigral Alex, ki si je zaželel, ogled Pulske arene in Rovinja. Obija, pa sva po “težavnih” pogajanjih v to tudi prepričala.
do ure natančno…
3.Dan
Po zajtrku smo že ob 8h sedeli na kolesih, (tokrat se nam je pridružil še Matej, ki je zraven Obija in Alexa skrbel za tempo) ter se podali meni najlepši in zanimivejši dogodivščini naproti. Ta se ni začela najbolj obetavno saj nas je že po 20 minutah prvič “opralo” (samo za 10 minut). Po uri in pol vožnje smo prispel pred areno v Puli, po opravljenem skupnem slikanju in “selfijih”, smo pot nadaljevali proti Fažani. Na poti nas je pričakal že drugi naliv, kjer nas je pričakal močen naliv zaradi katerega smo morali vedriti pod streho. Ko se je dež umiril (deževalo je še naslednjih nekaj kilometrov), smo se odpravili v Vodnjan, kjer nas je na poti spremljalo sonce. Od Vodnjana proti Rovinju pa smo najprej doživeli “gumi defekt” na Lovrotovem kolesu (kot je iz slik razvidno, je vsak dodal svoj delež k uspešno opravljeni menjavi zračnice ), nato pa smo zagledali temne oblake v smeri katerih smo se peljali.
Dej pohit’, padalo bo…
Ni trajalo dolgo do tretjega “tuša”, ki je trajal vse do Rovinja, tam smo se najprej okrepčali (jedli smo čokoladice in pili coca colo) na bližnji Petrolovi črpalki, nato pa smo se odpravili v marino na obvezno slikanje. Sledila je vožnja proti Žminju, kjer nas je še četrtič in na srečo tudi zadnjič pozdravil dež. Po 5 urah in 22 minutah vožnje smo končno prispeli na cilj. Vsekakor velja omeniti še to, da je bilo vzdušje v skupini kljub vsem preprekam fenomenalno, saj smo se veliko smejali, za kar je zaslužna celotna skupina predvsem pa naša “kapetanka” Marjeta . Po obilnem kosilu smo se najbolj pogumni (zraven so bili še Tatjana, Peter, Andraž in Obi) odpravili plavat v morje, tisti brez neoprenov pa v bazen. Zvečer smo si pogledali slike posnete med današnjim kolesarjenjem in se ob tem nasmejali do solz.
Matej in Obi spredaj, lady M z desne
4.Dan
Kolesarjenje ali Plavanje je bilo vprašanje ob 7 zjutraj . Alex, Boštjan, Lovro, Obi in jaz smo se odločili za kolesarjenje, ki pa je bilo vse prej kot zabavno. Najprej smo občutili utrujenost od prejšnjega dneva, nato pa smo na poti nazaj še zadnjič doživeli hladen tuš. Sledilo je še vroče tuširanje, obilen zajtrk, pakiranje in dolga pot domov.
Rad bi se še enkrat zahvalil 3K-jevcem za lep sprejem, bili ste super družba in srčno upam, da se bomo še srečali ob kakšni podobni priložnosti!
Športen pozdrav iz Dunaja,
Rok