Prvi letošnji maraton je pod streho. Uspešno!
TREVISO Marathon je zanimiv po tem, da je bil letos prvič možen štart s treh različnih lokacij: Vittorio Veneto, Vidor ali pa iz Ponte di Piave. Na 22. kilometru so se vse tri trase združile na mostu preko reke Piave, cilj pa je bil za vse enoten v Trevisu. Ta spomladanski maraton sem izbral po priporočilu, da gre za hitro progo in za odlično organizirano tekmo. Sam sem se prepričal, da to res drži. V planu sem imel tek pod 2 uri 50, po tihem pa sem si želel, da bi mogoče lahko celo malenkostno popravil 5 let star PB. Ja, nisem bil daleč, pa tudi prav blizu ne, vsaj kar se tiče novega osebnega rekorda. Zmanjkalo mi je 40 sekund. Deloma je na to vplivalo vreme, od 10. km dalje je bilo, vsaj zame, odločno pretoplo. Največ pa sem kriv sam. Po planu bi moral prvo polovico preteči v času okoli 1:24, dejansko pa sem polovičko obrnil za 1:21:42.
Tako kot večina tekmovalcev in tudi moji kolegi iz Tekaškega foruma – Ero, Tini, Boštjan in Drago, sem tudi jaz štartal iz Vittorio Veneto. Tja smo se pripeljali z lokalnim vlakom. Štartni boksi so bili razdeljeni glede na prijavljene rezultate. Jaz sem se zdrenjal v prvega, takoj za VIP prostorom, kjer so štartali najhitrejši. Že na prvem kilometru se je oblikovalo več skupinic in jaz sem se priključil eni večjih, kjer pa so bili sami Italijani. Proga se je ves čas rahlo spuščala, zato je kar letelo. Na 10. km sem videl da je bil tempo zame nekoliko prehiter, zato sem to skupino spustil naprej in počakal naslednjo. Na polovici maratona sem dokončno dojel, da bo s tem tempom zelo težko nadaljevati, zato sem pazljivo kontroliral vsak vmesni kilometrski čas in poskušal držati hitrost na približno 4:00. Ob progi je bilo ogromno gledalcev in skoraj v vsakem večjem kraju kakšen bend, ki so nas glasno spodbujali.
Na 22. km so nam delili kapice različnih barv. Mi smo dobili bele, tisti, ki so štartali iz Vidorja zelene, tekači iz Ponte di Piave pa rdeče. S temi kapicami na glavi smo zatem prečkali most čez reko Piavo. Tako se je iz 6- tisoč glave reke tekačev oblikovala Italijanska trobojnica. To je bilo posebno doživetje, saj smo praktično tekli skozi špalir ogromne množice bučnih gledalcev.
Na 25. kilometru me je prehitel tekač z zlatim napisom na hrbtni strani dresa: “12. decembra 2007 pretekel stoti maraton pod tremi urami!” Ta pa je kerlc«, pomislim. Glede na tempo s kakršnim je švignil mimo mene, je bilo jasno, da 3 ure na maratonu zanj ni nobena ovira. Na 28. kilometru sem na desnem stopalu začutil znano pekočo bolečino. ŽULJ! In to ogromen. Stisnem zobe in si rečem, »tega sem itak že vajen«. Ob progi sem začel srečevati vse več tekačev, ki so shodili ali pa so imeli probleme zaradi krčev. Očitno sta nagla vremenska sprememba in močna otoplitev naredila svoje. Na srečo so bile okrepčevalnice na vsakih 2,5 km odlično založene z vodo, napitki, mokrimi gobami in sadjem. Jaz sem se vsakič polil ter popil nekaj požirkov vode. Med tekom sem pojedel 5 gelov (na 10., 20., 30., 35. in 40. km), ki sem jih nosil s seboj okoli pasu, v posebej izdelanem elastičnem pasu s šestimi žepki. 10 km pred ciljem me je dohitel tekač, ki je glasno in globoko dihal. Po nekaj minutah mi je presedlo to sopihanje in stokanje in sem ves nervozen pospešil. Ni pomagalo. Spet sem ga imel za vratom in podil me je kot sam hudir. No, te tri kilometre, ko sva tekla skupaj, sem malo popravil tempo. Potem pa, kot bi ga nekaj pičilo, je dodal plin in odbrzel dalje. Rešil sem se sicer neugodne zvočne spremljave, zato pa je tempo spet padel. Gledam na Polarja in računam. Pod 2.50 bo verjetno šlo, za rekord pa zmanjkuje časa. 2 km pred ciljem pojem še zadnji gel in spet kontroliram štoparico. Prehitita me dva tekača. Poskušam jima slediti. Ne gre, žulj se je odprl in stopalo pošteno skeli. Samo da pridem do cilja, dost mam! Ko sem se približal cilju sem na trgu zagledal položeno preprogo, ki je bila z obeh strani obdana s polnimi tribunami gledalcev, ki so vpili in nas bodrili, da pretečemo še zadnje metre. Scena me je močno spominjala na ciljno areno izpred dveh let, ko sem sopihal v cilj Celovškega Ironmana.
Ko pritečem skozi cilj sem srečen in vesel. Kljub vsemu mi je uspelo narediti dober rezultat. Kaj dober, odličen. Ura se je ustavila na 2:48:31.
Zadnje tri mesece sem na treningih dobesedno garal, prav za ta marton. Delal sem po planu, ki sem si ga sestavil na podlagi lastnih izkušenj in nasvetov našega trenerja Igorja. Delovalo je in se tudi obrestovalo. Za rekord bo morda nova priložnost šele jeseni. Prej ne računam na to, bo verjetno prevroče. Sedaj sledi nekaj dni počitka in celjenje žuljev. Potem pa spet nov cikel. Treningi in tekme. Letos me čakajo še vsaj trije maratoni. Naslednja resna preizkušnja je tek trojk, seveda na daljši, 28 km razdalji.
Se vidimo na treningu.
Matjaž Vrhunc