Valerie Wolf Gang, 29. april 2021, Ljubljana
V današnje jutro sem se zbudila še pred sončnim vzhodom in že razmišljala o tem, kako bom skočila v bazen in ponovno okusila slano vodo ter prve jutranje zamahe, a kmalu sem ugotovila, da sem se zbudila nazaj v svoji postelji, saj smo ravno včeraj zaključili naše triatlonske priprave v Medulinu. To so bile hkrati tudi moje prve triatlonske priprave in zanimiva izkušnja, v kateri sem doživela predvsem troboj svojega telesa, uma in starih navad, katere imam še vedno zakoreninjene globoko v svojo podzavest.
Še pred dobrima dvema letoma je bilo moje telo popolnoma drugačno, predvsem dvakrat težje in brez kakršnekoli fizične kondicije. Moje stare navade so bile sedeč pisarniški način življenja, ter izjemno malo gibanja, kar pa je posledično pripeljalo do tega, da se je na mojem telesu nalagalo ogromno kilogramov, na katere sploh nisem bila pozorna in nekako sem se že navadila na dejstvo, da si komaj zavežem čevlje. Vse se mi je zdelo samoumevno in ker, k sreči, nisem imela drugih zdravstvenih težav, sem se preprosto prepustila omejitvam, ki mi jih je zadalo moje ogromno telo.
Do nekega dne, ko sem se odločila, da je čas za spremembo. Takrat sem se trdno odločila, da bom nekega dne poskušala preteči svoj prvi kilometer. Uspelo mi je. Od takrat že zadnji dve leti širim »svoj repertoar« in osvajam dolžine, med drugim je padlo tudi že nekaj maratonskih dolžin, predvsem pa sem se navdušila nad gorskim tekom. Pred nekaj meseci pa sem si kupila tudi svoje prvo kolo in se opogumila, da skočim v vodo in se naučim plavat.
Ta moj prvi skok v vodo, v svojem novem manjšem telesu, je bil kar bizaren pred nekaj tedni v Tivoliju na mojem prvem 3K Šport treningu, saj me je nemudoma pognalo v tla, globoko pod vodo. Prej, z vso svojo odvečno težo, sem kar sama od sebe lebdela na vodi, zdaj pa sem se počutila kot kamen, ki nemudoma potoni na dno. To me je spodbudilo, da sem pred nekaj tedni prvič splavala v svojem novem telesu in se začela učiti pravilne tehnike plavanja. Tudi sama sem presenečena nad svojim dokaj hitrim napredkom in zdaj z največjim veseljem osvajam vodne metre in kilometre in iščem svoj pravi tempo ter pravilno tehniko, katere se moram seveda še naučiti, a se zavedam da je za vsak napredek potrebno veliko dela, treningov, truda in vztrajnosti ter priprav, zato sem zelo vesela, da sem se odločila pridružit ekipi na pripravah v Medulinu, kjer sem bila obkrožena s čudovito energijo, predvsem pa z znanjem in izkušnjami, katere so mi prinesle še nekaj dodatnih koristnih nasvetov na poti do izboljšanja moje kondicije, tehnike in nadaljnjih korakov po moji »novo odkriti« športni poti do zdravja in bolj energičnega ter polnejšega načina življenja.
Že ob prihodu v Medulin sem bila zelo vesela vseh novih obrazov, saj so izžarevali veliko optimizma, čudovite sveže energije in pripravljenosti na aktivno druženje. Zelo sem uživala v zgodbah, prigodah in anekdotah iz različnih triatlonskih in Ironman tekmovanj, ki so jih izkusili številni v svoji praksi in delili tudi marsikateri koristen nasvet, kateri mi bo zagotovo še prišel prav v prihodnosti.
Prvo srečanje pred hotelom v Medulinu: skok iz avta na kolo in že prvo soočenje z Istrskimi klanci. Moja prva »otvoritev« kolesa v letu 2021 in hkrati spoznanje, da se moram še kar veliko naučiti, da bom lahko sledila »hitrim triatlonskim sulicam 3K Šport«
Kombinacija plavanja, kolesa in teka se mi zdi čudovita za telo in preizkušanje svoje vzdržljivosti tako na fizičnem kot mentalnem področju. Psihofizični preplet in iskanje ravnotežja med startom in ciljem se mi zdi zanimiva izkušnja, s katero bi se moral soočiti vsak, saj se mi zdi da je to eden od procesov, kjer lahko res srečaš svojo voljo, vztrajnost in tudi čutiš svoje telo – z daljšanjem dolžin v posamezni disciplini se tej stopnji le še bolj približuješ, saj se z distanco tako veča meja fizične kondicije, pri večjih dolžinah se tako pokaže vsaka »napaka« v telesu, vsaka celica opravlja svoje delo in skozi celotno pot odkriješ, kje so meje tvojega telesa. Naslednji, še pomembnejši korak, pa je preizkušanje meje svojega uma: to se mi zdi dandanes še kako pomembno, saj številni prehitro obupajo: družba išče instantne in hitre rešitve, vse se mora zgoditi čez noč, nihče več ni pripravljen čakati v vrsti ali potrpeti več mesecev, da opazi določene spremembe. In triatlon na dolge proge je popoln preizkus trdnega uma in vztrajnosti: ali smo sposobni stopiti iz cone udobja in premakniti meje naprej, ali pa že pri naslednji disciplini stopit s kolesa in namesto nadaljevanja s tekom oditi do najbližjega lokala na pijačo in odnehati? Tisti, ki so kdaj že prišli do cilja, se zavedajo tega občutka in prepričana sem, da ga lahko manifestirajo na vseh področjih svojega življenja. Triatlon te nauči discipline, vztrajnosti, odločnosti in osredotočenosti na točno to kar si želimo: uresničitev cilja. To motivira tudi mene, da nadaljujem in vztrajam, ter tudi svoje telo, um in stare navade »brcam v rit« ter se preizkušam v vseh treh disciplinah.
Ogrevanje, atletske vaje in tek po Medulinski plaži mi je vlivalo dnevno dozo sveže energije
Tek je moje primarno gibanje, v njem res uživam, sploh odkar sem prišla do svoje prve »kondicije«. Tega občutka res nisem dolgo čutila, morda samo prvih nekaj let življenja, dokler me ni premagala debelost in sem brezskrbno tekala sem in tja, kot radoveden in navihan otrok, ki se je čez čas ustavil. Skozi tek sem tako v zadnjih nekaj mesecih ponovno obudila ta prvinski občutek, ki me navdihuje in spodbuja tudi na ostalih življenjskih področjih. Zdaj pa počasi tudi skozi plavanje in kolesarjenje odkrivam lepote drugačnega gibanja telesa, ki se lepo kombinira s tekom, a manjka mi kilometrov, prakse in kar nekaj učnih ur, da »osvojim balanco in zavladam vodam«; seveda znotraj mej svojega telesa, kateremu trenutno še vedno kraljuje moj um – pogosto se še vedno zalotim, da imam v glavi občutek, da se ne morem sklonit in zavezat čevljev ali pa da ne morem po stopnicah, ker bom preveč zadihana. A ta občutek se počasi krajša: ob njem se zdaj pogosto nasmehnem in že v naslednjem trenutku na mah odtečem 10 kilometrov in se med hitrim gibanjem smejim sama sebi, kako sem se znašla iz – takorekoč »okamenelosti« v novem živahnem tekaškem koraku, zdaj na pripravah v Medulinu pa celo na kolesu, kjer sem premagovala Istrske klance in se pridno že ob 6ih zjutraj borila s slano vodo ter osvajala številne vsakodnevne vodne kilometre. Plavanje, tek, kolo in to prav vsak dan, kdo bi si mislil. Triatlon, ta troboj telesa, uma in starih navad, ki mi potiho šepetajo v uho »ne zmoreš« – a prav vsak dan si rečem »Tiho! Lahko! Imam to!« In grem. Hop v bazen, hop na kolo, za »češnjo na vrhu smetane« pa še živahen tekaški korak do cilja in vsakodnevnih (osebnih) zmag.
Veseli triatlonski trenutki!
Pet dni triatlonskih priprav v Medulinu mi je ekstremno hitro minilo in ob prijetni družbi sem dobila nov navdih za nadaljevanje svoje poti. V naslednjih mesecih imam tako v načrtu izboljšati predvsem svoje kolesarsko tehnično znanje, saj bi si nekega dne želela voziti s hitro skupino kolesarjev (zaenkrat ostajam še precej v ozadju, saj mi manjka prakse in tehničnega znanja ter kilometrov), izboljšala pa bi rada tudi svoje plavalne sposobnosti, saj bi se nekega dne rada podala na kakšno pravo triatlonsko tekmo. Za veselje in dobro voljo: ker v tem uživam in ker so triatlonci čudoviti ljudje. Tega pa imam občutek, da zadnje čase v našem svetu kar primanjkuje, tako da upam, da se na triatlonsko pot poda še marsikateri drug posameznik, ki mu bo ta svet v prvi vrsti pokazal meje svojega uma, telesa in starih navad, a s pozitivno energijo, vztrajnostjo in močno željo bo to hkrati tudi idealna pot kako premagati te meje in ustvariti boljšo verzijo samega sebe.
Od notranjih prostorov, do neskončnih odprtih planjav – osvojili smo prav vse teritorije!
Upam, in iskreno si želim, da bodo razmere v naslednjih mesecih in letih dopuščale prav vsem, da nadaljujemo svoje priprave, da se lahko redno in svobodno gibljemo (v bazenih, telovadnicah, na cestah, v gozdovih …), brez restrikcij, omejevanj in preprečevanj gibanja telesa, prav tako pa že komaj čakam na prve večje organizirane tekme, tekaška druženja, kolesarske popotniške pustolovščine in številne plavalne podvige, katerim bom zagotovo dodala še kak aktiven izlet v gore, plezanje, jahanje, jadranje, deskanje in tudi marsikateri drugi šport skozi katerega bo moje telo veselo živelo naprej, hkrati pa bo poskrbljeno tudi za dobro družbo in vesele nasmehe: take, kot so tudi vsi triatlonci, ki sem jih spoznala na pripravah v Medulinu. Na veselo, srečno, zdravo in aktivno družbo: skupaj zmoremo!
Do naslednjič, Valerie
Valerie v Medulinski ediciji: tek, kolo, plavanje.
Trener Igor Kogoj pred hotelom v Medulinu, zbiranje pred prvim tekom