“Aktivnosti članov 3K so resnično raznovrstne. Sandijev tek na 220 km sodi v prav posebno kategorijo izjemnih dosežkov. Iskrene čestitke!”
Zamisel, da bi se udeležil Ultrabalatona, katerega dolžina je 220km in poteka okoli Blatnega jezera, se mi je porodila lansko leto, ko sem pretekel mojo prvo 100-tko v Biel-u.
Odločil sem se, da bom pretekel tudi to. Torej sledila je prijava in nato treningi. Treninge sem prilagodil svojim družinskem življenju in nekako smo vsi po malem morali potrpeti in se usklajevati. Ampak kjer je volja je tudi pot.
Naslednji korak je bil, da moram najti spremljevalca. Vedel sem, da mora to biti človek na katerega se lahko zaneseš, nekdo, ki te pozna in te bo »prenašal« celih 220 km. In kdo bi bil najbolj primeren za to? Žena! Konec koncev če me prenaša že vsa ta leta, potem bo potrpela tudi teh 220km. Tudi to smo uredili. Sledila je še rezervacija apartmaja. Zdaj pa samo še nabirati kilometre in čakati datum.
Štart je bil v soboto 30.5.2015 ob 6:00 zjutraj. Midva sva se na pot odpravila dan prej v petek, ker moral prevzeti štartno številko in urediti še ostale formalnosti. Za ta tek nisem imel nobene posebne strategije, samo teči bo treba. Želja mi je bila, da ga končam v 32 urah, kolikor je tudi časovni limit.
V soboto ob 5:30 sem že bil na štartu in nestrpno čakal znak za štart. Neke velike gneče res ni bilo.
3, 2, 1 štart. Tekel sem svoj tempo in ni bilo nobenih problemov. Prvič sem se ustavil na postojanki v 20km in bil z svojim časom zelo zadovoljen. Žena me je spremljala z avtom, dogovorjena pa sva bila, da me čaka le na določeni točkah. Pričeli so se že vzponi in tudi sonce je pričelo pripekati. Temperature so bile krepko nad 30 stopinj. Odločil sem se, da bom vse vzpone tekel, ker sem opravil veliko »hribovski« tekov mi to ni bil problem. Hitrost je bila res manjša ampak lažje mi je bilo teči kot pa hoditi, saj so me noge bolj bolele od hoje kot pa od teka.
Prvi problemi so se začeli ponoči nekje po 140-tem kilometru. Od 23:00 ure dalje sem ostal sam, ker je žena odšla v apartma jaz pa sem nadaljeval z tekom. Za menoj je prišla utrujenost in tiste dnevne visoke temperature. Pojavila se je občasna zmedenost in vrtoglavice. Tempo mi je padel in nekje v zgodnjih jutranjih urah sem se mogel »zbrihtati« in svojo pot na novo splanirati. Prispela je tudi žena, ki me je nato spremljala vse do cilja. Pričelo je še deževati, tako da sem bil čisto moker. Dan prej so bile visoke temperature in mi je bilo vroče, zdaj pa me je zeblo, v obeh primerih pa sem bil moker le da prvič od znoja drugič pa od dežja. To je čar ultratekov, nikoli ne veš kaj te čaka. Ampak gremo naprej, na Ultrabalaton nisem prišel, da bom jokal in stokal temveč, da pridem v cilj.
Tako sem prišel k sebi in nadaljeval z tekom. V 190-tem kilometru nisem mogel več jesti, zato sem samo še pil. Pijača na osvežilnih točkah mi ni več odgovarjala, zato me je žena tu čakala z brezalkoholnim pivom. Tako sem preostale kilometre do cilja pretekel na pivu.
In končno cilj. Moj čas je bil 31ur in 30 minut. Občutek ko prečkaš ciljno črto kjer te čakajo z trakom na katerem je tvoje ime in priimek je res neverjeten.
Tek je pričelo 146 tekačev, v cilj pa nas je prišlo 75.
Seveda pa tega podviga ne bi mogel opraviti brez moje spremljevalke – žene Mateje, ki je svoje delo opravila odlično. Hvala ti 