Uvodno (disclaimer).
Pravniški del v meni mi je še v obdobju dogovarjanja o povzemanju obdobja priprav ukazal previdnost, a ker gre tu seveda za nekaj povsem drugega, je bilo treba vprašati še čisto osebni jaz. Tudi tu ni šlo zlahka.
Idejo z vabilom sem vsekakor razumel kot nekaj izzivalnega, na dlani je bilo, da utegne biti serija zanimiva in poučna, poleg tega ob pisanju ponavadi prav izborno zabavam, a kljub temu sem bil do moje vloge v projektu tudi s te plati zelo zadržan. Pravzaprav si vseh razlogov zakaj ne bi ugriznil niti nisem znal razložiti. Morebiti je bilo najmočnejše prepričanje to, da bi se, če bi se lotil pisanja sedaj, ko nisem še nič naredil in razen dobre letošnje sezone z odličnimi trojkami, inavguralnim turbo rezultatom na polironmanu in 2:54 na maratonu, odtečenem z nasmehom, zdel sam sebi dodobra prepotenten.
Prepotentno se mi je zdelo pisati v trenutku, ko nimaš še ničesar v rokah, ker se s projektom IM pač vse začne čisto znova. Najbrž zato, ker pač verjamem, da bi pisanje upravičil šele rezultat, morebiti tudi zato, ker na tovrstne zapise vedno gledam kot zaključek nečesa, kot piko, ki se jo pritisne pač šele na koncu in tedaj, ko lahko prek tipkovnice in z distance podoživiš izkušnjo in si dodatno izčistiš misli.
Najbrž vsi vemo, tisti, ki ste IM dali skozi seveda bistveno bolje od mene, da tak projekt ni nekaj, kar bi pohrustal za zajtrk, potem pa to vsake toliko še poplaknil z nekaj zapisanimi vrsticami, pač pa je treba najprej spotiti veliko litrov znoja in se morebiti šele tedaj sprijazniti s tem, da si to človek lahko privošči še zapisati, kaj šele deliti z drugimi. Pa še v tistih letih sem, ko človek publiciteto raje močno zavrne kot pa sprejme. Zato sem pristal s pridržkom.
Pa se je ta zadržek počasi topil, saj vendarle vsi poznate Igorjeve prepričevalne sposobnosti, poleg tega pa so na povabilo vsi ostali odgovorili pritrdilno in bi kot sitni stari prdec ostal edini, ki noče. Sem šteje tudi to, da bo zapisano le tisto, kar je tesno povezano s pripravami, pretežni del, ki je (tak je tudi vrstni red po pomembnosti) namenjen domu in družini ter delu, pa ostaja neomenjen.
November.
Menda je mesec počitka po sezoni, kar sem sicer zavestno sprejel, a navajen vsakodnevnega gibanja sem, če ga pogledam nazaj, to vsaj rahlo relativiziral. Ne bom natančno razkladal, kaj je pisalo v excellovih tabelah s programom za ta mesec (v grobem za posamezni teden: plavaj dvakrat, teci trikrat in se razteguj), izgledal pa je nekako tako. Prvi teden sem sicer naredil vse iz prejšnjega oklepaja, a lenobno, razen izvenprogramske surfarije, saj se vetra ne da programirati, saj je zapihal konkreten jugo, ki je omogočil odlično Štango (Kamenjak) z dobrim valom v 6 boforih (štejem v stretching + vaje za moč!).
Pri plavanju sta se seveda pokazala dva meseca pavze, zato se je zadeva začela precej mučno, tekel sem normalno, le nedeljski dolgi tek po hribih me je od polovice dalje osrečil z občutkom dveh polen, privezanih na tekaške copate. Več kot očitno je organizem vendarle sprejel sporočilo, da mu že dva tedna z izjemo kratke dirke na LM, kamor sem šel le v drugi krog s Tomažem, privoščim počitek. Z izjemo plavanja ga ne bom zbujal do konca novembra, ki naj torej mine neresno. Enak je bil drugi teden, ki je postregel še z enim jugom s sinom v enakih pogojih in z dodanim izvenserijskim plavanjem v morju.
Z ostalim se nisem obremenjeval, hitreje sem tekel le, če so bile zvezde v optimalni konstelaciji, ne pa zato ker bi moral. Tretji teden je mogoče označiti že kot rutinskega: polresno tekaški, nekaj dobrih plavanj, posebej eno, ko je nekaj soplavalcev na progi vzelo zadevo jako resno in priredilo dirko z vsem kar spada zraven, kar je bilo zaradi simulacije prvih nekaj sto metrov na dirki konec koncev zelo koristno.
Teki so bili spodobni, zmanjkalo pa je nekaj motivacije in če ni bilo sotekača Robija je bilo treba v ušesa poriniti Good Charlotte s komadi z ritmi za okoli 4:30. Preverjeno deluje. Predzadnji teden: plavanje, aerobni teki (včasih hit, včasih mal počas). Šlo bi hitreje, a ne: predvsem namenoma, no pa tudi zato, ker je večina narejena ob večerih, ki zaradi teme postrežejo z občutkom, da je hitrost bistveno višja od dejansko dosežene. Zunaj še ni mrzlo, se pa čuti, da malce nižje temperature pobirajo nekaj več energije. Ta teden test kritične hitrosti plavanja: v primerjavi z ostalimi na repnem delu, a sem sam s seboj glede na plavalno zgodovino in dosedanje vložke kar zadovoljen.
V nedeljo tekaški klasični pobeg polmaratonske dolžine z Robijem (PST – Stranska vas – Klobuk – Toško – Podutik – asfaltna baza – PST – bajer). V zadnjem tednu me je pošiljka virusov ustavila, a se sedaj, ko je do dirke še polnih osem mesecev, s tem ne obremenjujem; najbrž to ne bo edini izpad, je pa dobro spoznanje, da vsega pač ni mogoče nadzorovati.
Pod črto: službeno naporen mesec, za običajnega rekreativca bi bil sicer kar poln, ironman v meni pa je še v hibernaciji. Kontemplativnih razmišljanj še ni.