Najprej sem si rekla, da ne bom napisala zadnjega poročila, vendar to zgodbo je potrebno zaključiti in iti dalje…
Prolog
Ko je množična 3k navijaška sekcija navijala v Celovcu, sem se malce zasmilila sami sebi, saj je bila ena prvih misli: a mi ubogi revčki pa bomo gor sami??? Pa se je kmalu vse spremenilo. Med dopustovanjem na Tenerifih sem dobila kar nekaj novic. Najprej me je razveselil Matjaž s sporočilom, da je naš Challenge postal Ironman; torej ne grem na “vaško” tekmo, ampak na Ironman tekmo, juhuhu J. Čez dan dva dobim sporočilo od Obija, da se je prav tako prijavil na našo tekmo. Kako sem se tega razveselila, saj sem dobila super kompanjona za treninge v tem vročem juliju. In nato še sporočilo od Tatjane: navijači prihajajo!!! Torej se nas je nabralo, 5 tekmovalcev ( trijedevičniki ter Obi in Andraž) ter množica spremljevalcev. Motivacija je bila, treba je bilo stisniti zobe ter narediti še nekaj dolgih treningov. Kmalu je prišel avgust in datum odhoda se je približeval.
Pot na Dansko je bila zanimiva, polna smeha in navihanosti. Kaj pa lahko pričakujem, če je cela triperesna deteljica skupaj. Naša pot od 6.decembra pa do tekme se je bližala h koncu. Z nami se je peljal še nepogrešljivi Andrej P., ki nam je ves čas pomagal (servisiranje, spremljanje z vozilom pri ogledu kolesarske proge…).
Četrtek: ogled kolesarske proge s kombijem ter kolesarjenje ter plavanje oz. preizkušanje slane vode
Petek: briefing ter druženje z navijači
Sobota: počivanje, počivanje, pripravljanje vreč in kolesa ter bike check in…ter še malo druženja z navijači
TEKMA:
Ura zvoni 4.15, v tišini z Bojanom jeva polento z mlekom, Matjaž se odpravi na progo malo pred nama, saj ima svoj ritual. Z Bojanom z ramo ob rami hodiva v zgodnjih jutranjih urah proti metroju. Ves čas srečujeva pijano mladino, ljudi, ki zaključujejo nočno življenje. Če sem ponavadi pred tekmo izredno živčna, sem bila to jutro in tudi prejšnje dni hladna. Živčnost mi ni prišla do živega niti pred štartom, ko je blo noro vzdušje. Hladna kot špricer, žalostna. Zakaj? Hvala Bojanu, Matjažu in Tatjani, ter še komu, ki je bil tam, ker ste mi stali ob strani, veste zakaj.
7.05 Pištola je zadonela, ženske so se dobesedno vrgle v morje,sama pa sem počakala še nekaj sekund, pogledala moje navijače ter počasi zakorakala v morje ter pričela s svojo tekmo. Plavala sem dobro, predvsem zaradi počasnega začetka, saj nisem dovolila, da me množica potegne in da bi se pojavila kriza. Prazna glava, samo vdih izdih, in tako do konca. Sploh se mi ni sanjalo, kako hitro sem plavala, vedela sem le, da sem plavala v mejah ugodnega, da nisem šla na polno. Hitro ven in preoblačenje, tudi to je potekalo hladno in počasi, brez živčnosti, še skok na wc ter proti kolesu. 3k navijači že mahajo na ravnini, nasmeh in gasa. Pogledujem proti oblakom, vetra še ni, napoved ni najboljša, saj naj bi veter pihal do 30km/h.
Že po dveh kilometrih me prehiti ena triatlonka ter se postavi pred mano, počasi delam razmak med nama, vendar sem šele na 4-5 metrih za njo, ko že prileti marshal na motorju in dobim opozorilo. Super, še začela nisem dobro, pa že imam prvo opozorilo. Ok, torej bo treba ves čas vozit na varni razdalji, nisem prišla na Dansko, da bom diskvalificirana. Še dva kilometra, ko zapeljem na luknjo in mi zadnji bidon odleti na cesto. Še to. Skočim dol, pogledam redarja, če mi bo pomagal in mi ga podal, ampak me samo gleda tako, da mi ne preostane drugega kot da prislonim kolo in odštorklam po bidon ter spet akcija. Vijuganje po mestu, še malo pa sem na cesti ob morju. Veter že piha, zaenkrat meni v prid, vendar cesta ni ravna, ves čas gor in dol. Na severu zavijem levo, tu sem že vedela, da me čaka težji del proge, ki sem jo že prevozila, zato lepo po pameti. Veter že piha z boka, vendar še ni hudo; lahko bi rekla, da je bil tisto vetrič v primerjavi s tem, kar nas je pričakalo v drugem krogu. V tem delu je bilo več gor kot pa dol, vendar noge so bile dobre, počutje tudi, ves čas sem pridno pila in jedla. Vmes dobim vzpodbudo od Andraža, ki je kar poletel mimo mene. Počasi se je krog zaključeval, še zadnji daljši klanec v mestu, ogromno ljudi ob strani, pogledam na levo stran in glej ga zlomka. En ogromen triatlonec v zelenem dresu, ki sliši na ime Matjaž, me dohiti in povpraša, kako gre. Malo poklepetava, voziva stoje še zadnje metre do vrha, se posloviva in spet sem sama. Ampak ne dolgo, saj so nas tik pred koncem tega kroga pričakali navijači, joj, kako sem jih bila vesela. Hvala vam. Grem v drugi krog, noge so dobre, veter je spet v hrbet, treba je izkoristiti teh hitrih 30 km. vendar nekaj se dogaja v meni. Rahla slabina v želodcu me spremlja ves čas drugega kroga, za nekaj časa sem nehala z geli, saj sem imela občutek, da bom bruhala. Na vrhu zavijemo še enkrat levo in juhuhu, veselica. Močan veter z boka, sunki, na trenutke me je premetavalo in sem šla celo dol z aerobarov, saj se nisem počutila varno. Ta del je bil težak, vendar ko smo zavili na glavno cesto, je postal še težje. Veter v prsa, z boka, sunki…hitrost je začela padati, slabina v želodcu je ostajala, na postojanki sem vzela samo vodo, da sem vsaj začasno umirila slabino. Peljem mimo mesta, kjer so stali v prvem krogu navijači, mesto je prazno, vem da so se premaknili na tekaško progo, peljem dalje in upam, da bom čimprej dol s kolesa. Pridem do mesta, kjer so nekateri šele zavijali levo v drugi krog, jst pa desno proti mestu in tranziciji. Najhujše je prišlo na koncu. Veter v prsa, stožce je razmetavalo po cestah, poganjaš pedala na vso moč, hitrost po ravnem pa le 22km/h. Na aerobare se nisem upala iti. Super za psiho ni kaj, ampak vsi smo bili na istem. Pomislila sem na Obija in Bojana, ki sta štartala skoraj eno uro za mano in upala, da nimata takšnega vetra že v prvem krogu. Na enem od zadnjih ovinkom zagledam naše zelenčke, ki glasno navijajo, tokrat ni blo nasmeha. Preveč se je bilo treba skoncetrirati na močno držanje belance in mokro cesto. Končno tranzicija, oddam kolo, lepo počasi vzamem tekaško vrečo in grem v šotor, kjer se preoblečem in pripravim za na tek. Ob meni sedi Matjaž, ki je prišel v menjavo le nekaj minut pred mano, spet rečeva nekaj besed, se objameva, še kapo na glavo, saj je pričelo deževati in začnem s prvimi tekaškimi metri.
Na slabino sem hitro pozabila, saj me je že na prvih korakih začelo zbadati v kolenu. Kaj pa je zdaj to, si mislim. Pa ne že na začetku no, prosim naj neha boleti. Tečem počasi, čisto previdno polagam nogo pred nogo in čakam, da bo bolečina popustila. Mišice so dobro, noge bi letele, vendar bolečina je vse bolj prisotna. Med tekom mi tečejo solze po obrazu, pomislila sem na vse kilometre, ki sem jih pretekla in prekolesarila v mrazu, snegu, dežju, koliko stvarem sem se odpovedala zaradi te tekme, vendar v enem trenutku mi je po domače povedano vse dol padlo. Koleno je bolelo, če bi se bolečina pojavila v drugem delu teka, bi probala še zdržati, vendar na začetku….stopim s proge, prazna sem, počasi se premikam proti navijačem, saj vem, da bom zmrznila, če ne dobim oblačil. Med hojo je moja glava prazna, ne jokam, samo hodim in hodim. Psihično sesuta, padem v objem navijačem, ki me poskušajo potolažiti. Spremljam ostale sotrpine, ki vztrajno nizajo krog za krogom in se približujejo ciljni črti…in postanejo ironmani. Čestitke vsem.
Epilog
Za konec bi se zahvalila Igorju, Kaji (hvala za feltne), Obiju za vse skupne trenutke na kolesu, teku, z vami so hitrejše minili. Zahvala gre moji triperesni deteljici Bojanu in Matjažu, s katerimi smo začeli te sanje. Začeli smo s prvo polovičko, nadaljevali s prijavo na cel ironman ter si stali ob strani ves čas priprav. Fanta, zakon sta, rada vaju imam in vama od srca čestitam za uresničene sanje. Hvala Peter za vzpodbudne bese pred in po tekmi ter za aero čelado. Hvala Andreju, ki me je med letom vzpodbujal in mi stal ob strani, ko je bilo težko ter za navijanje ob progi. Hvala Žigi, pravi ironkid, ki me je po tekmicrkljal in tolažil, rada te imam. Hvala Poloni, Andreju P., Manji, Špeli in vse ostalim navijačem na Danskem in tistim doma, ki ste me spremljali v mislih in pred računalnikom. Posebna zahvala pa gre Tatjani, ki je s svojo pozitivnostjo in dobrosrčnostjo skrbela zame skozi celo leto, še posebej pa pred in po tekmi, ko je bilo najtežje. Hvala ker si bila vedno v pravem trenutku na pravem mestu z najtoplejšim nasmehom in objemom.
Čeprav jočem ko pišem to poročilo in sem žalostna, razočarana, mi ni žal niti enega trenutka, da sem se odločila za to pot.Treningi so bili kljub letošnjim slabim vremenskim razmeram težki, vendar so mi zaradi ljudi, ki so bili okoli mene, nepozabni in polni smeha in nepozabnih dogodivščin.
Hvala 3k