Mirna, občasno dolgočasna sezona se počasi poslavlja. Na vrsti je še Ljubljanska polovička za konec. Začetek sezone sega v lanski november s približno rednimi tekaškimi treningi. Vzel sem jih na lahko, nisem pridelal nobene poškodbe. Tudi daljše distance ob nedeljah v dobri družbi so tudi v slabem vremenu hitro minile. Bolj usmerjeno sem se začel tekaško premikati po prijavi na Istrskega – na baby razdaljo. Dve, morda tri periodizacije in že je sledila tekma.
Vreme vedro, hladno, vetrovno. Vzdušje in energija je bila prisotna, prav tako forma. Trasa mi je bila poznana, s klasičnim vzponom v Ulici ob pečini, ki se je to pot dogodil že na drugem kilometru. Sledili so štirje kilometri boja z vetrom, tempo pod pričakovanji. Po obratu pri šestem, je sledilo še štiri kilometre ravnine. Moje ostarele noge so me pritekle do cilja v zame spodobnem tempu malo pod pet nič na kilometer. Prva tekma je bila pod streho in začela se je misija Vrsar dva tisoč triindvajset, račun brez krčmarja. Zimo sem si sem pa tja kakšen vikend popestril s treningom na trenažerju. Po menjavi računalnika sem se srečal z neljubim presenečenjem na Rouvy. Moj InRide senzor iz leta dva tisoč šestnajst ne podpirajo več (leni programerji press), jaz pa že pred tem plačal polletno naročnino. En prijazen mail je uredil nevšečnost in v treh dneh so mi vrnili plačan znesek. Res lepa gesta Čehov. Kot brezdomec sem se malo vozil z FulGaz in Wahoo RTG. Slednji ima samo nekaj prog v brezplačni verziji, toda za par sto kilometrov je bilo čisto v redu.
Pomlad je kmalu odprla sezono na prostem. Običajne vožnje proti polhograjcem, sem pa tja popestril tudi s kakšnim bolj resnim treningom. Samo kako pa vem kaj je resen trening? Že nekaj časa sem si ogledoval merilnike moči, samo tisoč ali več evrov za obojestranskega se mi je vedno zdelo preveč. Letošnje raziskovanje me je pripeljalo najprej do Stages Power L / LR / R – Shimano Ultegra R osem tisoč, zanimiva zadeva takrat za malo pod osemsto evrov. Še vedno veliko, drugi minus pa relativno kompleksna montaža. Po preverjanju dodatnih variant sem prišel do zaključka, da je tisti pravi Favero Assioma DUO. Zmerno poceni, v Ljubljani. Samo en teden je bilo treba počakati za dobavo. Prve vožnje so bile bolj spoznavne, kar nekaj tipanja sem imel s tem katere številke pa naj gledam na zaslonu. Dam gor power in mi ni bilo nič jasno, od nič watov pa do nekaj sto v dveh sekundah, meni se pa je zdelo, da vozim najbolj enakomerno vožnjo vseh časov. Naslednjič sem si nastavil power povprečje v pol minute. Tudi ta ni bil ustrezen in v tretje sem si nastavil povprečje treh sekund. Terna, to je to.
Kako pa sedaj resno voziti s pomočjo merilnika? Na to vprašanje pa sem dobil odgovor od Igorja. Naredi FTP test. Preden nadaljujem z wati, moram še poravnati račun brez krčmarja. Moja redna polovička zadnja leta je bilo državno prvenstvo v srednjem triatlonu oziroma po domače IM polovička v Vrsarju v oktobru, in sicer na isti vilkend kot Ljubljanski maraton. Avgusta sem se lotil prijave, ampak neuspešno, ni se dalo kam prijaviti. Vrsarja v letu triindvajset ni. In kaj potem? Opcija ena: uradna IM tekma Poreč, naslednica iz prejšnjih let Pule oziroma Kopra. Kot prvo prijavnina nekaj sto evrov, ko drugo, že razprodano. Opcija dve: Zadar Half. Prijavnina in hotel ceneje kot sama štartnina Poreča. Izgledalo je super: plavanje v vodoravnem v morju, kolo z laganih štiristopetdeset metrov višinske razlike – mala malica, tek ob obali – tudi to ne bi smel biti velik problem. Brez oklevanja je sledila prijava, Jasmina je uredila še nastanitev.
FTP test. Kako to izgleda? Najprej ogrevanje dvajset minut cona ena, nato parkrat minuta cona pet in cona ena, pet minut cona štiri in cona ena, in to dva in pol krat ponoviš, pred testom še deset minut cona ena: potem pa zares dvajset minut enakomerne vožnje v coni štiri, pri čemer moraš paziti, da ne začneš premočno, ki bi lahko povzročilo, da na koncu popustiš. Prvi poizkus: začel sem na okoli dvesto deset watov malo dodajal, z malo rezerve – sem trpel – zmerno. Ni tako enostavno peljati ko pisati o tem. Rezultat dvestoštirinajst NP. V naslednjih dneh sem naredil cca dvourni trening na NP dvesto. Po teoriji bi moral imeti NP tam okoli sto osemdeset (petinosemdeset odstotkov od dvestoštirinajst). Nekaj ni v redu – ali FTP test ali trening. Odločil sem se ponoviti FTP in je pokazal dvesto osemindvajset. Še bolj naporno kot prvič, niti presenetljivo. Na podlagi zadnjih treningov obeh FTP testov sem se odločil, da na kolesu startam na NP okoli sto devetdeset in po potrebi prilagajam sproti.
Če so treningi teka potekali v ozadju in sem si dal več opraviti z wati na kolesu, nisem zanemaril niti plavanja. Na vsaki lokaciji, kjer je bila bližina vode sem se trudil po plavalno najboljših močeh, vmes pa nekajkrat zjutraj na Kolezijo pred službo. Ocena forme pred tekmo? Solidna, predvideni čas okoli petinštirideset minut plus minus tri minute.
Konec septembra je napočil vikend tekme. Kot običajno za take manjše tekme, prizorišče v enem od dopustniških resorjev, vsi prijazni in prijetno vzdušje. Breefing na easy, vse dokaj lagano in brez nervoze. Sobota: zajtrk ob sedmih v enormni gneči. Ena velika skupina Nemcev je tako kot jaz ob osmih odhajala iz hotela. Oni na avtobus, jaz pa v menjalni prostor. Princip z menjalnimi vrečkami mi odgovarja (modre in rdeče, kašno naključje). Ker sem bil prvič na lokaciji, sem si šel podrobno ogledat potek od izhoda iz vode do menjalnega prostora in kolesa. Voda prijetnih dvaindvajset in pol stopinj je dovoljevala plavalno obleko. Ni lepšega, ko v mirnem morju v idealnem vremenu za plavanje imeti na sebi še neopren. Ob 9:00 se začne tekma – v vodo spustijo cca dvajset “elite” moških, ob devet nič ena še najboljših deset žensk, nato pa od devet nič dva “rolling start” pet tekmovalcev na deset sekund. Postavil sem se na konec. Z razlogom. Moja kopalno tehnika plavanja je primerna za zadnjo desetino tekmovalcev. Rumene boje – “turn right”, oranžne – “hold direction”. Pogumno se zapodim in kmalu pridem v enakomeren ritem dihanja in veslanja. Namenoma nisem spremljal kako hitro se premikam, na prvi boji po štiristo metrih pa vseeno preverim čas: osem minut in štiri sekunde – vrhunsko. Tako kot je pravilno, začel sem nad svojimi dejanskimi zmožnostmi. Za razliko od prejšnjih tekem, ko sem to prakso uporabljal, le tempo ni bil niti najmanj temu primeren. Prvih par zaveslajev po boji sem prilagodil z namenom, da poiščem naslednjo bojo. Zelo dobro vidna in gasa naprej. Tempo je malce popustil. Sem pa tja sem vseeno kakega pustil za seboj 
. Po drugem obratu, na tisoč petsto metrih je nastopila kratka kriza, tempo mi je še malo bolj padel, toda bližina zadnje rumene boje in skorajšnji cilj mi je pomagal da sem zaključil za moje pojme šampijonsko – v tempu dve minuti šestnajst na sto metrov. Carsko.
Pa da vidimo kaj znam in kako mi bodo wati krojili usodo. Rezultatski cilj je odpeljati v približno treh urah. Omenjenih štiristo petdeset višinskih metrov bom sanjal še nekaj časa. Proga je speljana od Petrčan do Nina in tam so potem štiri zanke po osemnajst kilometrov. Najvišja točka je enainpetdeset metrov nad morjem, torej teoretično ravnina. Realno pa nenehno gor in dol, najstrmejši vzpon je bil tri odstotke v dolžini maksimalno pet kilometrov, pa še to v zadnji desetini proge. Temu se lahko reče zanemarljivo. Na začetku je NP kazal sto petiindevetdeset. Jasno da preveč, saj sem računal da bom malo popuščal in na koncu pristal pri stoosemdeset. Prva tretjina – super, povprečna hitrost enaintrideset in pol kilometrov na uro, napor “zmeren”. Tudi druga tretjina – super, povprečna hitrost enaintrideset in pol kilometrov na uro, napor še vedno “pod kontrolo”, NP je padel na stoosemdeset. Tisti najhitrejši so se peljali mimo mene z neverjetno hitrostjo, pa ne samo to, tudi v grupi, kot na Franji. Po moje so bili celo za sodnike na motorjih prehitri, saj se niso ozirali na to da bi jih dve tretjni moralo dobiti penalty. No v zadnji tretjini pa se je pričelo trpljenje, vsi, sicer položni, vzponi so postali neverjetno strmi. Noge niso več ubogale, proizvedena moč pa je vztrajno padala. Končni pogled na števec NP = sto petinšestdeset, petnajst manj od načrtovanega. Ocena: Predvidenih štiristo petdeset višinskih metrov je bilo dejansko petsto petdeset. Položni klanci so zahrbtni in sem nespametno pretiraval, brez zavedanja o možnih posledicah. Naivno, kot da bi bil prvič na tekmi. Pretiravanje v prvih dveh tretjinah je sicer omogočil želeni čas, samo za kakšno ceno.
Zadovoljen z dosedanjim potekom, planiram lagani tempo za dve uri in dvanajst minut. Pa začnimo. Prvega pol kilometra po planu, nato pa kolaps. Kot bi me pokosila kosilnica in se še vedno držim na nogah – živi mrtvec. Utrujenost, slabost, vrtoglavica in zvonjenje v glavi. Prav, se bom pa temu prilagodil. In res par korakov hoje in par korakov teka. Pa to v prvem kilometru. Kje je pa še preostalih dvajset? Na kilometru zagledam Gašperja in njegovo navijaško ekipo – odlična lokacija v senci in popoln nadzor nad tekmo. Odšepam naprej in potem hoja, skoraj tek in ponovno hoja. Noge v odlični kondiciji, saj ni sem imel nikakršnih krčev na kolesu. Na drugem kilometru pridem do Jasmine, se potožim in pojamram, usedem in skoraj obupam. V glavi se pa prebuja črv, ki leze k odstopu. Toda, a sem res prišel sem dol in se trudil, da bi vrgel puško v morje? Ne. Za prvo tretjino sem porabil skoraj toliko, kot bi moral za deset kilometrov. Počasen tempo je botroval temu, da nisem potreboval vnosa energije, torej nobenih gelov. Poleg vode, sem pa na vsaki okrepčevalnici se nalival s kokakolo – spil sem jo več kot v celem letu. Če še nisem omenil lepega vremena, mi je toplo sonce in vročina tam okoli osemindvajset stopinj Celzija še dodano oteževala premikanje. K sreči so bile na voljo vrečke z ledom, ki sem si jih tlačil na vse konce.
Kilometre sem počasi požiral, druga tretjina je bila malo hitreje minila kot prva, zadnja pa najhitrejša. Seveda govorim o skoraj teku. Tristo metrov pred ciljem, na delu proge kjer ni bilo gledalcev, pa začutim neznosen krč v desnem stegnu. Ustavil se nenadoma, prostovoljec, ki je stal nekaj metrov naprej takoj priskoči na pomoč. Pomagati ni imel kaj, saj sem se moral ustaviti, da je krč popustil – po kakšne pol minute. Očitno sem tako zblojeno izgledal, da me ni pustil naprej teči samega in me je pospremil skoraj do cilja. Samo zadnjih trideset metrov me je pustil samega tečt. Cilj. Misija končana. Pravijo, da je doba učenja vožnje z merilcem moči vsaj pol leta. To sem danes dodobra občutil. Kako izgleda pa vožnja, ko se naučim vozit z njim, pa drugič.