Svoje prvo poročilo sem končala ravno pred pripravami v Medulinu. Z občutkom, da počasi prihajam v kolesarsko formo, s prvimi nekaj daljšimi kolesarskimi turami. A pravi treningi so se začeli z Medulinom. Vsi, ki ste že bili na pripravah v Medulinu, veste o čem govorim. Zjutraj plavanje, dopoldan kolo, popoldan tek, vmes hrana, počitek, spanje. Vsa pozornost je namenjena gradnji triatlonske forme. In priznam, za gospe v zrelih letih, med katere se uvrščam☺, to ni šala!
Po štirih treninško popolnoma izpolnjenih dneh, sem zadnji tekaški trening odtekla le še zaradi ideje, da bo podobno naporno tudi na IRONMANU. Kolesarskim intervalom na Muntić, ki so sledili naslednji dan, sem se po zdravi pameti gladko odrekla – v korist počitka in občudovala vse tiste, ki so zmogli držati neprekinjeni tempo treningov. Po krajšem počitku sem priprave nadaljevala na Maliji, dodala še nekaj »triatlonskih« kilometrov in z dobrim občutkom stopnjevanja forme zadovoljna zaključila prvomajske priprave.
Sledila je »klubska polovička« na Dunaju, za katero sva se z Igorjem odločila, da je najpomembnejši plavalno – kolesarski del, vključevanje teka pa bi preveč podaljšalo potrebni čas regeneracije, zato sva z Andrejem združila moči – tekaški del je opravil Andrej. Tekmi na Dunaju nisem posvečala kakšne posebne pozornosti, saj je letos vse v senci IRONMANA. A da je bila zelo pomembna izkušnja, se je izkazalo predvsem v vodi, saj sem se po krajšem ogrevanju zelo samozavestno postavila na štart
in po poku pištole pričela s plavanjem, a po nekaj metrih se je začela stara zgodba, ki sem jo poznala iz svojih triatlonskih začetkov… Vse okrog mene je valovilo, meni je jemalo dih, nemogoče, da bi ga lahko ujela v kravl zavesljaj, skratka pristala sem na plavanju žabe – z glavo iz vode, poskušala umiriti dihanje, kar mi nikakor ni hotelo uspeti in žabarila proti boji in si dopovedovala, da se bo že umirilo in bo vse ok. Po nekaj 10 ali 100 m – pravega občutka za razdaljo in čas nisem imela – mi je le uspelo splavati in odkravlati cilju naproti. O tem, da sem ubirala povsem svoje poti do boj, raje ne bi posebej razlagala… Kolesarjenje je bilo povsem druga zgodba, proga mi je ustrezala – ravninska, nezahtevna, s krajšo deževno osvežitvijo. Prevozila sem jo s povprečno hitrostjo 34 km /h, takega rezultata nisem dosegla še na nobeni tekmi doslej!
Skratka dobra kolesarska forma je bila potrjena. A plavalna izkušnja mi je dala misliti. Vsekakor bolje, da se mi je to zgodilo na Dunaju, kot da bi se s tem prvič spopadala v Vrbskem jezeru. Prav zato sem se odločila, da štartam še na Olimpiku v Portorožu. Nujno še en plavalni preizkus pred Celovcem!
Letos je bilo tradicionalno klubsko kolesarjenje – Most na Soči, pisano na kožo IRONMAN pripravam. A žal tudi vreme ni popuščalo in je v letošnji maniri dobršen del kolesarjenja odplaknilo. Tako smo namesto kolesarskih kilometrov, nabirali tekaške in v dveh dneh vknjižili dodatnih 40 km, pa še nekaj plavalnih za povrh. A v soboto je bila potrpežljivost kraljevsko poplačana, saj je bilo vreme kot iz pravljice, da o naravi ne govorim. Kaj točno je bil treninški cilj sobotnega kolesarjenja še danes ne vem čisto natančno. Ali nabrati čim več višincev na čim krajši razdalji – dejstvo je, da je malo klancev v Brdih pod 10% naklona, ali morda naložiti še nekaj moči mišicam, ali pa preprosto prevoziti vse te klance, ker po tej izkušnji, naj bi tudi 1600 višincev na celovški progi ne bilo videti prehud zalogaj! Kakor koli že, na 115 km smo softiči s kolesi preplezali 3600 višincev, da višincev hardičev raje sploh ne omenjam. Vsekakor pa potrjujem, da je tudi Maraton Alpe – Jezersko, Pavličevo sedlo in Črnivec, s skupaj 2200 višinci, ki sva ga z Obijem kasneje prevozila, izgubil veliko svojega sijaja, ki ga je zame imel v preteklosti.
Za triatlon v Portorožu skoraj do tik pred zdajci nisem bila povsem odločena, ali ga bom naredila v celoti sama, ali v kakšni drugi kombinaciji, ki so bile v igri. Na koncu sem se odločila, da morda ne bi bilo slabo, če se preizkusim na celotnem delu. In ni mi bilo žal. Na plavalni del sem se dobro pripravila, predvsem kar se gneče tiče ter tehnike umirjanja in čeprav je bil štart kar divji in ambiciozen, sem imela precej manj težav kot na Dunaju in tudi hitreje so minile.
Kolesarski del – ravna in razen obratov povsem nezahtevna proga, je bila zopet po mojem okusu. Zaradi prepovedi vožnje žensk v zavetrju moških, sem imela srečo, da smo se skupaj dobile štiri tekmovalke in si pomagale, da smo hitreje prevozile progo. Samozavestno lahko rečem, da sem bila celo močnejši del ženske ekipice in s končnim povprečjem 36 km/h več kot odlično štartala na tek. Tek je bil najtežji del, delno zaradi že kar načetih nog, delno zaradi vročine, a na koncu se je izšlo več kot odlično s časom 2 uri in 6 minut, na sicer v vseh treh disciplinah prekratki progi☺!
Če sem zadnjič zaključila svoje poročilo s hvalo, kako odlično mi gre, kar se zdravja in poškodb tiče, tokrat ne morem mimo viroze, ki mi jo je zagodla tik pred zdajci. Sama sem se vse obdobje priprav počutila odlično, ponosna na to, kako nama z Igorjem uspeva optimalno načrtovati treninge ter potreben čas počitka. In ko je Vita prišla domov s šolske ekskurzije v Prago vsa virozna, sem se počutila tako močno, da se mi nič ne more zgoditi. Kljub Igorjevim opozorilom, naj se morda za nekaj dni raje preselim k njemu, ga nisem vzela resno in uvedla čisto premalo zaščitnih ukrepov, da bi se sama ne nalezla.
Tudi ko me je za moj 50 rojstni dan, 12.6., ko smo bili z Igorjem in Obijem dogovorjeni, da gremo še na zadnji močnejši trening na traso IRONMANA, že zjutraj praskalo po grlu in sem že začela pokašljevati, sem to gladko zignorirala v preveliki želji opraviti ta trening prav na rojstni dan! Trening smo odlično opravili, po kolesu še uro in pol odtekli in totalno zadovoljni zaključili celovški trening s piknikom pred Billo☺. Načrtovani krajši počitek, se je razvlekel v osemdnevno prisilno pavzo, z vročino in kašljanjem, ki mu ni bilo videti konca. In kakor me je pred virozo že začela grabiti panika, kako bom uspela premagati vse te strašne razdalje – 3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,2 km teka, me je v postelji grabila panika, če jih bom sploh imela priložnost premagati…, spomnila sem se , ko mi je Nada pred leti, ko me je par tednov pred prvo 70,3 tekmo v Švici, s kolesa grdo zbil avto s prikolico, da se nikoli, praviloma res nikoli vse ne izide povsem gladko. IRONMAN je predolga zgodba. Vsak prekaljen Ironman ima zagotovo kakšno zgodbo na zalogi. V tolažbo mi je bilo, da v primeru, da se s Celovcem ne izide, še vedno lahko štartam tako v Švici s Petrom, kot tudi v Kopenhagnu, skupaj z Marto, Matjažem, Bojanom in Andražem.
Hvala vsem prijateljem za vse dobre misli, saj kot danes kaže, bom v nedeljo na štartu v Celovcu. Tudi muzika je naredila svoje ; Viroza se je umirila, z Igorjem sem naredila še par dobrih treningov in poskušala nadoknaditi izgubljeno. Čeprav morda nisem 100% v stari formi, sem povsem zadovoljna s 95% ☺! Sicer pa, koliko od 2900 športnikov, ki bodo v nedeljo zjutraj na štartu jih bo na 100%? Koliko jih bo, ki so prepozno preboleli kakšno bolezen ali se borijo s poškodbo? Zagotovo kar nekaj. A samo po sebi je to popolnoma nepomebno. Kar šteje, je opraviti s tekmo po svojih najboljših močeh, uživati sadove vloženega dela in uživati. Hvala Marjan za vse dobre nasvete! V nedeljo nas bo kar trinajst 3K-jevcev na štartu.
Držite pesti, da se nam dobro izide in če se ne vidimo ob progi – tudi dobre misli pomagajo in verjemite, vsak od nas jih bo potreboval!!!