Samo dobre tri tedne po dvojnem ironu v Avstriji, je bila na sporedu druga tekma svetovnega pokala v ultratriatlonu, in sicer v Madžarskem mestu Bonyhad. Priprave na to tekmo so bile sestavljene iz enega tedna počitka (zaradi tekme Avstriji), enega tedna intenzivnega treninga, ki je baziral predvsem na hitrosti ter enega tedna počitka.
Predvsem zadnji del se ni izšel po pričakovanjih, saj sta mi žena in sin »ušla« na Rakitno v Zdravilišče, tako da sem ostal sam z hčerko, kar mi je onemogočilo izpeljavo treninga izven službenega časa. Da je bila mera polna, je Nike zbolela še za virusnim meningitisom, kar mi je še dodatno povečalo mero že tako prisotnega stresa. Kljub temu sem se v četrtek zjutraj prebudil na Madžarskem, opravil nujni doping test ter se začel psihično pripravljati na tekmo. Ker se je doza stresa nekoliko umirila, je bila seveda potrebna nova, in ta je prišla zelo kmalu. Žena mi je sporočila, da je mlajši sin celo noč bruhal, ter da se trenutno nahajata na infekcijski kliniki kjer je mali dobil infuzijo. Želja po tekmi mi je v tistem trenutku izpuhtela, in z očetom sva bila v nizkem startu, da podreva šotore ter se odpeljeva nazaj proti Ljubljani. Ob osmih zvečer mi je žena sporočila, da je zdravnica potrdila zgolj običajen virus, ter mi tako dala vedeti, da ni nobene potrebe, da bi se predčasno vrnil.
Kljub vsemu zgoraj naštetemu, sem se prebudil dobro razpoložen in pripravljen, da pokažem česa sem trenutno sposoben. Zaradi rahle utrujenosti, težkega obdobja v zadnjem času in izredne konkurence, se po pravici povedano nisem videl na najvišji stopnički. Še posebej dva sem videl kot izredno nevarna: Avstrijca Andreasa Karalla (prav ta me je premagal lansko leto) in večkratnega svetovnega in evropskega prvaka Francoza Emmanuela Countraxa.
Ob desetih zjutraj je bil dan znak za začetek tekmovanja, ki se je začel z 230 dolžinami plavanja. Po dveh urah in eni minuti sem zlezel iz vode kot prvi ter se v naslednjih štirih minutah preoblekel za 360km dolgo kolesarsko pot.
Ta je bila razdeljena na dva dela, na prvega 42km dolgega, ki je potekal iz mesta Dombovar v mesto Bonyhad, ter drugega, ki je bil sestavljen iz 127 krogov znotraj omenjenega mesta. Ker sem prišel prvi iz vode, sem imel čast občutiti kako se počutijo največji zvezdniki na Touru. V prvem delu poti sem imel namreč pravo predsedniško spremstvo: policijski avto na začetku, za njim avto organizatorja, sledil je prvi motor, ki se je vozil cca 50m pred menoj ter drugi, ki je vozil vzporedno z menoj. Med vso to falango se je konstantno mešal še snemalni kombi, ki je snemal celotno dogajanje. Temu primerno sem seveda tudi vozil, kar je imelo za posledico, da v prvem delu razgibane kolesarske proge (cca 1uro 15) pulz ni padel pod 160. Po prihodu v mesto Bonyhad, me je, kakor sem že omenil, čakalo 127 krogov v razdalji 2,5km. Krog je bil izredno zanimiv saj je bil sestavljen iz cca 400m spusta, cca 700m vzpona in 1400m ravnine. Poleg zelo razgibanega kroga, je bila naslednja težava tudi v njegovih ostrih zavojih, ki so bolj spominjali na kvadrat kot na krog. To se je še posebej težavno pokazalo ko je začel padati dež, saj so bili zavoji izredno nevarni, tako da je zadnje kolo kar nekajkrat nevarno zaneslo. Tudi tukaj sem imel občutek, da vozim v rumeni majici, saj sem bil deležen neprestanih napadov s strani zgoraj dveh omenjenih, katerima se je pridružil še na koncu drugi Francoz Pascal Jolly. Na njihovo nesrečo, je bil to moj sanjski kolesarski dan, saj sem bil od prve do zadnje minute izredno močan in predvsem v klanec nepremagljiv. V 360km so bile moje številke približno take: povprečna hitrost 31km/h, 3600 višinskih metrov, cca 70 km vožnje v stoje, in to kljub temu da je cca 6ur deževalo kar je še dodatno upočasnilo vožnjo.
Na tek sem odšel malo pred polnočjo z 45 minutno prednostjo pred Avstrijcem in dobro uro in pol pred obema Francozoma. Prvih 42km sem pretekel v času okoli 3:45, kar je bilo za tako težko tekaško progo izjemno dobro. Povedati moram, da sem se za zmago kar pošteno ustrašil, saj je Avstrijec začel nečloveško hitro (okoli 4:00/km) in v tem vztrajal kar precej časa ter tako v dobri uri teka zmanjšal razliko za deset minut. Vedel sem, da je tako nadaljevanje nemogoče, a bil kljub temu precej v skrbeh. Po približno uri in pol po njegovem začetku so se moje domneve ne samo potrdile, temveč celo presegle. Avstrijec je obležal na postelji, pokrit s tremi dekami. Mraz, dehidracija in prehud tempo so naredili svoje. Kasneje sem izvedel, da se je že po končanem kolesu odločil, da ne bo izpeljal tekma do konca, ter je tako samo poskusil dati na teku vse od sebe v prvih 21km. V tistem trenutku so se zame stvari zasukale v čisto drugo smer, saj sem vedel da tekme (razen v primeru poškodbe) ne morem več izgubiti. Zaradi tega in seveda tudi zaradi utrujenosti sem zmanjšal tempo ter tako po 22 urah in 7 minutah po začetku tekme pritekel prvi skozi ciljno črto.
Popravil sem svoj čas v plavanju, svoj kolesarski čas (kljub težki progi), svoj najboljši skupni čas ter popravil rekord proge za 52 minut. Doživel sem 20 urno navijanje mesta Bonyhad, zaradi česar sem imel občutek, da vozim v Ljubljani. Zaradi izrednega »vložka« sem se kar nekajkrat čustveno zlomil ( po prihodu v cilj, ob poslušanju himne, po posvetitvi zmage). Doživel sem slovensko himno sebi v čast, kar je vrhunec vsega kar si športnik lahko želi. Zmago posvečam mojemu očetu Janezu, ki je glavni krivec za to, da sem jaz danes tak kot sem.
Hvala vsem za bodrenje in se beremo čez mesec dni ko je na sporedu trojni iron v Nemčiji.
Lep ultra pozdrav,
Matej Markovič